V večini zapisov o cerkvi Device Marije v Polju se omenja, da je bila zgrajena leta 1325. Vendar je treba poudariti, da se po do sedaj znanih podatkih cerkev prvič dokazano omenja v listini, ki jo hrani Arhiv republike Slovenije, 15. avgusta 1499, ko so v njej posvetili dva oltarja.
Leta 1781 so naši predniki poleg romarske cerkve postavili župnišče, ki je bilo ena prvih zgradb v kraju, ki pa se takrat še ni imenoval devica Marija v Polju ali Polje. V tistem času so območje današnjega kraja Polje prekrivali njive, travniki ter hrastovi gozdovi. Stara Marijina cerkve je stala na manjši vzpetini. (To danes dokazujejo stopnice na jugovzhodni strani cerkve.) Hiše okoli cerkve so pripadale naselju Slape. (Še danes vse ozemlje spada pod katastrsko občino Slape). O sami gradnji župnišča zaenkrat ni veliko podatkov. Vsekakor pa je bilo zgrajeno župnišče z gospodarskimi objekti ter zemljišče med današnjo Zaloško, Zadobrovško cesto, železnico in cesto mimo Sokolskega doma, kjer so bile župnijske njive gmotna osnova za nastanek naše župnije, ki je bila ustanovljena 1783 v sklopu novih razmejitev župnij, ki sta jih načrtovala razsvetljena absolutista cesarica Marija Terezija in njen sin Jožef II. Župnija je nastala z izločitvijo dvanajstih vasi iz šempetrske prafare: Besnica (čez 5 let pridružena župniji sv. Lenarta v Sostrem), Sneberje, Zgornja in Spodnja Zadobrova s podružnico sv. Tomaža, Spodnji in Zgornji Kašelj s podružnico sv. Andreja, Vevče, Slape s podružnico sv. Jakoba, Studenec in Fužine. Prvotno je štela 1172 duš, katerih število se je v 120 letih potrojilo. Leta 1900 so našteli 3716, leta 1931 pa so v župniji našteli 5214 prebivalcev. Ves čas so župnijo vodili gospodarni duhovniki, ki so skrbeli za obnovitvena dela na in v sami cerkvi. V župnijski kroniki je omenjena prenova cerkve leta 1821.
4. julija 1892 je na vrsto prišlo tudi župnišče. Kot je zapisano v kroniki: »je bilo zares potrebno obnove, saj je bilo na več krajih raztrgano, razpadlo in silno oguljeno« … »Od zdaj živečih se nihče ne spominja kakšne temeljitejše prenove.« Deželna vlada je na župnikovo vlogo, naj se mu uredi primerno stanovanje, odobrila 650 goldinarjev iz dohodkov ubožne ustanove nekdanjega župnika Martina Pajka. V župnikovem stanovanju v prvem nadstropju so prebili trojna velika vrata, v vse tri sobe so postavili peči, položili parket in uredili stranišče. Kot zanimivost naj povemo, da so ob odstranjevanju parketa v prvem nadstropju našli časopis, ki so ga ob takratnih delih pod parketom v spomin pustili mojstri.
Čez tri leta, natančneje na veliko noč, 14. april 1895, je Ljubljano prizadel rušilen potres. V Kroniki je zapisano: »Velikonočna nedelja zvečer, ob 23. uri in 17 min, grozni potres uničil farovž in cerkev. Iz farovža se je vse izneslo, župnik Matija Kolar in kaplan Janez Müller stanovala z družino [tj. hlapci in deklami, op. avtor] v šupi kolarnici na dvorišču, druga družina po hlevu, ki je bil nepoškodovan. G. kapelan znesel svoje reči v šolo v učno sobo I. razreda pri tleh, na severni strani proti pokopališču, kjer je bil za silo tudi farni urad, a župnikove stvari so vse potaknili po šupi, podu in hlevih. V župnišču grozna podrtija, za silo ostala le kuhinja brez dimnika, tam se je za silo jedlo pri odprtih vratih, da se je takoj bežalo na dvorišče, ko je zaropotalo vsled potresa.« Naprej se omenja razdejanje v cerkvi in po podružnicah.
6. maja 1895 je stavbni odbor sklenil, da se župnišče zveže z železnimi palicami. Naslednji dan so zapisali, da je bila škoda na cerkvi ocenjena na 11. 000 forintov, pri župnišču 1800f, vendar pa naj bi bila v resnici še večja. Za popolno obnovo cerkve naj bi potrebovali vsaj 25.000f.
Po štirih mesecih so se 14. avgusta 1895 spet vselili v župnišče. Ta čas so stavbo toliko popravili, da je bila spet primerna za bivanje. Župnišče so povezali z 20 železnimi palicami debeline 32 mm. Na novo so pozidali kaščo, ki je bila podkletena, svinjsko kuhinjo in dva svinjaka. 29. avgusta 1895 je komisija ugotovila, da je gradbeni odbor varčno gospodaril in dobro opravil delo.
Obnova oziroma gradnja nove cerkve je bila zahtevnejša in je trajala naslednji dve leti. 10. oktobra 1897 jo je posvetil ljubljanski knezoškof dr. Jakob Missia.
16. februarja 1899 je župnik Matija Kolar na dražbi kupil Jazbečevo hišo in gospodarsko poslopje tik župnijske cerkve. Kot je zapisano v kroniki je bila »kupčija nujna, da se odstrani gostilna, kamor so mnogi zahajali tudi med mašo«. Župnik je imel dober namen, saj je hotel zapreti gostilno in dobiti prostor za mežnarijo in za kakšnega upokojenega duhovnika, da bi pomagal župniku in kaplanu, ki sta bila oba zelo zaposlena. Kmalu je spoznal, da ne bo mogel plačati dolgov, da mu ljudje zaradi zaprte gostilne zelo nagajajo in je hišo že čez dva meseca prodal.
10. avgusta 1902 je v celoti plačana obnova cerkve.
30. avgusta 1903 so začeli graditi Društveni dom, ki je bil v času Kraljevine Jugoslavije, zaradi jezikovnih vzrokov preimenovan v Ljudski dom. 30. julija 1911 so ga slovesno blagoslovili. Ob tej priložnosti je imel slovesen govor profesor bogoslovja in deželni poslanec dr. Janez Evangelist Krek.
1. februarja 1904 je bila v Polju ustanovljena hranilnica in posojilnica, ki je poslovala v župnišču.
26. septembra 1909 je župnik Janez Müller oznanil faranom, da želi cerkev drugačno. Faranom je razkril, da bi bile potrebne stranske kapele po vsej dolžini cerkve, da bi bil prostor za spovednice. Popravili naj bi tudi kor, ker je previsoko pod stropom, tako, da ne bo mogoče postaviti primernih orgel. Potrebno bo postaviti še eno zakristijo in ograjo okoli cerkve. Ker bo uresničitev načrtov stala precej denarja, bo deset let pobiral po župniji. Kdor ne mara dati za preureditev cerkve, naj da za orgle, ki so že tako slabe, da je treba misliti na nove. (Njegovi načrti se niso takoj uresničili. Denar za orgle porabijo za nakup tretjine Ljudskega doma. Po drugi svetovni vojni so iz nacionaliziranega zavetišča sv. Jožefa na Vidovdanski cesti v Polje prenesli leta 1935 izdelane Jenkove orgle, ki pa so bile namenjene za kapelo in so bile za našo cerkev premajhne. V Polju so ostale 50 let, sedaj pa lepšajo bogoslužje v župnijski cerkvi v Senožečah. Sedanje orgle so prvič slovesno zadonele ob blagoslovitvi 10. oktobra 1998. Dodati pa je potrebno, da so bile plačane tudi s sredstvi, ki jih je župnija dobila s prodajo po denacionalizaciji vrnjenega tretjinskega dela Ljudskega doma, ki ga je kupil prav župnik Müller.
Od začetka julija do konca septembra 1909 so pod vodstvom župnika Müllerja temeljito prenovili gospodarska poslopja (hlev in svinjake). Plačal je župnik sam. Živina je dobila svetle, suhe in zračne prostore.
5. novembra 1909 župnik Janez Müller napiše vlogo na županstvo, da bi se deset let pobiralo po 5 % ali vsaj 4 % vseh direktnih davkov za gradnjo stanovanja za drugega kaplana, ki ga župnija zaradi naraščanja števila faranov in vedno več otrok ter s tem več ur verouka potrebuje. Občinski svet prošnjo ugodno reši.
Sledi obdobje prve svetovne vojne, ki je poleg mobilizacije moških prineslo lakoto, pomanjkanje, bolezni, novembra 1916 pa so vojaki z zvonikov za potrebe streliva zmetali in razbili bronaste zvonove, ki so v poljski cerkvi zvonili komaj 12 let. Veliki zvon težak okoli 6 ton so razbijali devet dni. Poleg zvonov, orgelskih piščali, svečnikov, pladnjev in vrčkov so vojaki pobrali tudi ostale predmete iz medenine, cinka in brona.
Po prvi svetovni vojni začnejo zbirati denar za nove zvonove, ki jih blagoslovijo 16. septembra 1923. Župnija ima 4246 prebivalcev, v bolnici na Studencu je redno po 200 pacientov, ki tudi potrebujejo duhovno oskrbo, zato župnik prosi ordinariat, da se na šoli DM v Polju ustanovi samostojno katehetsko mesto.
Spomladi 1930 začnejo z zidavo stranskih kapel, predvidenih že leta 1909.
Kot zanimivost naj povemo, da so župnišče 11. julija 1930 zjutraj obiskali tatovi, ki so kaplanu Sladiču odnesli obleko in druge stvari. Obleko so čez tri teden našli na nekem skednju v Slapah.
13. junija 1935 začnejo z gradnjo kaplanije, ki jo končajo ob božiču. Pri gradnji je s podarjeno staro, vendar solidno opeko ter s finančnimi sredstvi pomagala tudi Papirnica Vevče.
3. decembra 1936 zvečer so zastrupili psa, ponoči pa so neznanci skušali vdreti v župnišče.
1. marca 1940 so v župniji našteli 6.606 prebivalcev.
Po drugi svetovni vojni se začnejo zaplembe cerkvenega premoženja. Poleg knjig, pisalnega stroja, pohištva, železne župnijske blagajne, nakita so zaplenili celo perilo, brisače in rjuhe. Z odločbo okrajne komisije za agrarno reformo z dne 22. marec 1946 je bil cerkvi odvzet velik del zemljišč.
Leta 1949 vizitator škof Anton Volk ugotavlja »Župnijska cerkev in vse podružnice so prestale vojno vihro dobro; ohranile so ves inventar. Ohranjeno je tudi župnišče, kaplanija in gospodarska poslopja. Vse je pa gosto zasedeno in oba duhovnika sta na tesnem v pisarni in skupni spalnici.« V cerkveno posest so posegli tudi z zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in stavbenih zemljišč, ko so 23. junija 1959 z odločbo odvzeli župniji kaplanijo z drvarnico in vrtom in pet gospodarskih poslopij (hlev, shrambo za vozove …)
Konec šestdesetih let se župnik Franc Dobovšek vztrajno bori, da bi pridobil v župnišču vsaj toliko prostora, da bi bilo omogočeno kolikor toliko urejeno bivanje. Še leta 1971 so stanovale v župnišču tri stranke, ki so zasedale pet prostorov. Gospodinja je stanovala v zasilnem prostoru nad garažo. V župnikovo sobo je bilo mogoče priti le skozi stranišče.
14. avgusta 1971 dotedanji tajnik na škofiji Anton Markelj prevzame župnijo Ljubljana Polje. Že čez tri dni se začne prenova župnišča. V župnišču je bila takrat samo ena kopalnica. Arhitekt Tone Bitenc je našel rešitev, da se le ta preuredi v dve kopalnici in predsobo, ki je kasneje služila kot arhiv. V župnikovo sobo odslej ni bilo več potrebno hoditi skozi stranišče.
Leta 1975 se iz župnišča izselita prvi dve stranki. Istega leta sta zvonika dobila bakreno kritino. Na razne delovne akcije pride veliko mladih faranov.
28. decembra 1975 nadškof dr. Jožef Pogačnik razglasi ustanovitev župnije sv. Andreja Kašelj –Zalog, ki se odcepi iz župnije Ljubljana Polje.
15. avgusta 1980 nadškof Alojzij Šuštar ustanovi župnijo Ljubljana –Zadobrova.
Avgusta 1982 se iz župnišča izseli zadnja stranka.
6. novembra 1983 je bilo slovesno praznovanje 200-letnice ustanovitve župnije.
Spomladi 1984 se zaprosi za dovoljenje za obnovo fasade župnišča.
V maju 1985 je mojster France Lap začel urejati okolico cerkve po načrtih inženirja Jožeta Strgarja. Na prostor pred cerkvijo in na potke k stranskim vhodom so položili betonske plošče, nasadili okrasna drevesa in grmičevje, mladina pa je uredila zelenice.
4. decembra 1988 je nadškof dr. Alojzij Šuštar blagoslovil Kapelo našega odrešenja, dvorano nad kapelo in pevsko sobo. Novi prostori so nastali z adaptacijo nekdanje podkletene kašče in svinjaka. Po načrtih Jožeta Kušarja iz marca 1978 so bile namesto kapele predvidene učilnice za verouk. Julija 1978 so železokrivci zvezali armaturno ploščo. Decembra 1979 je gradbeni inšpektorat gradnjo ustavil. Po letih pritožb je leta 1986 arhitekt Kušar naredil nove načrte. Namesto učilnic v pritličju so naredili zimsko kapelo. Učilnice za verouk so leta 1995 uredili v stavbi kaplanije, ki jo je župnija z denacionalizacijo 18. avgusta 1993 dobila vrnjeno v naravi. Dve leti kasneje je bilo vrnjenih nekaj kmetijskih zemljišč, naslednje leto so bila v last vrnjena zemljišča okoli cerkve, ki so bila podržavljena, a so ostala v uporabi župnije. Istega leta, 15. oktobra 1997 so bila vrnjena gospodarska poslopja.
10. oktobra 1993 je ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar posvetil prenovljen prezbiterij, katerega je načrtoval arhitekt Peter Kregar.
12. oktobra 1997 smo slovesno praznovali 100–letnico posvetitve nove cerkve. Priprava na jubilej je trajala več let. Pomenil pa je tudi spodbudo za obnovo notranjščine in zunanjščine cerkve. Naslednje leto, 10. oktobra 1998, so na koru prvič zadonele nove orgle Škofijske orglarske delavnice Maribor.
Kasneje so bila izvedena še razna druga dela v cerkvi (prenova sistema ogrevanja, sanacija vlažnih sten, obnova zakristij …).