Ko vstopimo v cerkev, se nam po nekaj korakih na desni odpre pogled na Sina v materinem naročju, na levi pa pogled na sina v očetovem objemu. Torej že po prvih korakih v cerkvi naletimo na ljubeč sprejem: sprejmeta nas materinska in očetovska ljubezen. Spoznavamo, da se pravzaprav vse vrti okoli ljubljenega Sina oziroma sina, da smo pravzaprav mi sami ljubljeni sinovi in hčere.
Marijina kapela
V desni, Marijini kapeli je podoba brezjanske Marije Pomagaj. Na levi strani kapele (levo od vrat) je angel, ki je znamenje božje navzočnosti. Na desni strani je napis: »Vstopil je močni in iz notrine maternice oblekel negotovost. Vstopil je hranilec vsega in postal lačen. Vstopil je, ki daje vsem piti, in postal žejen. Gol in slečen je iz nje izšel On, ki vse oblači.« Podoba brezjanske Marije Pomagaj je ljuba vsem Slovencem tako v domovini kakor tudi po svetu. »Toda Marija ni cilj. Marija je začetek poti odrešenja, ker je mati našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zato … v tej kapeli ni ničesar, kar bi se resnično ustavilo na podobi. Angel ni v drži deesis proti Mariji, ampak proti vratom. Napis … pokaže prehod, ki gre skozi Marijo. Ne moremo narediti zaprte kapele, vse osredotočene na podobo, ne, kajti to bi bila žalitev za Marijo. Ona je prehod.«
Krstna kapela
Teološka podlaga mozaične poslikave v krstni kapeli je Prilika o izgubljenem sinu. V krstni kapeli na levi strani cerkvene notranjščine so trije prizori iz Prilike o izgubljenem sinu: izgubljeni sin v daljni deželi, vrnitev izgubljenega sina v očetov objem in (nebeška) gostija. Zadnji, tretji prizor, to je prizor gostije, ki jo oče pripravi svojemu mlajšemu sinu, potem ko se končno vrne domov, je prenesen v nebeški Jeruzalem.
V krstni kapeli je opazno nasprotje med njeno levo in desno polovico: na levi strani spodaj je podoba izgubljenega sina v skrajno klavrnem stanju, od vseh zapuščenega, razcapanega in bosega, sedečega pred črno votlino v drži prosjačenja (in hkrati v drži Rodinovega misleca, torej zamišljenega /»tedaj je šel vase«/), in za njim tri svinje pred polnim koritom prašičje krme; na desni strani sin v očetovem objemu in še bolj desno zgoraj nebeška gostija.
Pri pozornem opazovanju odkrijemo še več drugih nasprotij med levo in desno polovico kapele: na levi prevladujejo zemeljske barve, na desni zlata barva (zlato kot »spoj snovi in /nebeške/ luči«); na levi »dramatična, nemirna, kompozicija«, na desni »nepremične, trdne oblike«, brez »prehajanj gor in dol«, brez »stvari, ki bi se lomile, postavljale na glavo«; na levi nered, kaos kot odsev stanja v duši izgubljenega sina, na levi urejenost, skladnost, ubranost …
Prehod (točko preloma) med levo in desno polovico kapele pomeni »velikonočna sveča, ki sovpada s kelihom krstnega kamna«. »Tudi tam so vrata (tako kot v Marijini kapeli). V nebeški Jeruzalem vstopiš skozi vrata, ki so krstni kamen, se pravi Kristus. To je vidno v simbolu, kajti v nebeški Jeruzalem vstopiš z Očetovim objemom.« »Očetov prstan in sinov prstan sta, poleg očesa, v tem objemu najbolj vidna; prstan, ki mu je dan in ga ima. Ko vstopiš v zavezo, vstopiš v novo razsežnost.« »Zato, če ne bi bilo vrat«, bi bilo treba »z materijo nakazati prehod«. »Na tem svetu namreč nobena stvar ni zaključena …«
Posebej pomenljiv je prizor s sinom v očetovem objemu: oče in sin imata eno oko skupno. Spomnimo se, kakšen nagovor očetu si je sin zamislil, potem ko se je odločil, da se bo vrnil domov: »Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Sprejmi me kot enega svojih najemnikov« (Lk 15,18-19). Oče pa sinu ob njegovi vrnitvi sploh ne dopusti, da bi izrekel do konca to, kar si je zamislil, temveč ga prehiti z naročilom služabnikom, naj brž prinesejo najboljše oblačilo in ga oblečejo, naj mu dajo prstan na roko in sandale na noge …
Kaj nam torej sporoča umetnik s tem, da imata oče in sin eno oko skupno? Sinov pogled se ujame z očetovim, kar pomeni, da bo sin odslej gledal nase z očetovimi očmi. Oče pa svojega sina nikakor ne more imeti za nekakšnega najemnika, dninarja, ki bi ga najel za en dan, potem pa plačal in odslovil. V očetovih očeh je sin sin – za vselej in vekomaj! Odslej se bo tudi sin zavedal svojega sinóvskega dostojanstva. In s čim se bo odslej hranil? V daljni deželi si ni smel, potem ko je tam zavladala lakota, privoščiti niti prašičje krme: »rožičev, ki so jih jedle svinje«. Oče pa je dal zanj zaklati pitano (dobesedno »pšenično«) tele, da bi se vsi skupaj gostili z njim in se veselili, kajti ta njegov sin »je bil mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden« (15,32). Umetnik pa je to gostijo prestavil v nebeški Jeruzalem, kar pomeni, da gre za večno gostijo v nebesih.
(V branje priporočamo knjigo Henrija Nouwena z naslovom Platno ljubezni in podnaslovom Duhovna razlaga Rembrandtove slike.)