Pokopališče je za nas kristjane zelo pomembno. Kot vemo, so grški kristjani pokopališče imenovali »spalnica«, počivališče. V starih cerkvah je bila najvažnejši prostor kripta.
Kaj za kristjane pomeni cerkev kot zgradba? Kaj je bilo zanje pomembno, ko so za obhajanje bogoslužja prešli iz domov v javni prostor, da bi se jih lahko več zbralo skupaj? Najprej so začeli obnavljati prostor, potem pa so v njem začeli opravljati bogoslužje. Bogoslužje je namreč uresničitev občestva kot Kristusovega telesa, ki se daruje, ki umre in ki vstane ter živi v slavi. Zato so bile stene zanje kot nekakšen filmski trak, ki posname, kar se dogaja v prostoru. V njem se Cerkev uresničuje kot Kristusovo telo, kot občestvo združenih po Svetem Duhu v Kristusovem telesu in se postavi pred Očeta: »Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu, tebi vsemogočnemu Bogu Očetu …« (zaključek evharistične molitve). In če je ta zgradba podoba Kristusovega telesa, si kristjani želijo, da vanjo vstopijo. Tako imenovani »mučenci evharistije« so rekli: »Sedem dni zdržimo, osmi dan moramo iti v Kristusovo telo, da se naužijemo resnice, ki je v tem, da smo Kristusovo telo«.
Torej kristjan si želi biti v Cerkvi – pa ne v stavbi, ampak v Kristusovem telesu. In zato, ko človek zboli, ga mazilijo. Maziljenje se je opravljalo večkrat čez leto, in sicer prav zato, da se ljudem ves čas razodeva resnica – kot pravi Pavel v 1Tes 5,23 – da smo cel človek, »duh, duša in telo«: gre za celoto, in v eshatološki viziji se bo rešil cel človek. Zato so kristjani želeli ostati v Kristusovem telesu. In ko umrejo, naj bi se res »zavili« v Kristusovo telo.
Kam so položili umrlega kristjana? V kripto. In kaj so tja položili? Lupino pšeničnega zrna, ki je vzklilo in živi v Kristusu, lupina pa ostane tukaj, v zemlji – tam, kjer je vzklilo seme: v Kristusovem telesu. V krstu je človek vstopil v Kristusa, zato so kristjana pokopavali v kripti, v zemljo znotraj cerkve, pod cerkvijo. Zakaj? Da se uresniči, kar je rekel sv. Pavel: da je naše življenje »skrito s Kristusom v Bogu« (Kol 3,3). Da bi sorodniki in vse občestvo videli, da ta pokojni ni pokojni, ampak je skrit v Kristusovem telesu, v Bogu, da pripada Bogu Očetu, ker je del Kristusovega telesa. V njem čaka, da ko se bo prikazal Kristus, naše življenje, se bomo tudi mi prikazali z njim v slavi (prim. Kol 3,4).
Ko pa se je skupnost razširila in v kripti ni bilo več prostora, umrlih kristjanov niso hoteli pokopavati na poganskih pokopališčih, ker to ne bi bilo v skladu z njihovo vizijo. Začeli so jih pokopavati okrog cerkve in so okrog pokopališča napravili zid – tako je bilo pokopališče zanje še vedno del cerkve, območje Kristusovega telesa. To je tista zemlja, kjer pšenično zrno umre – podoba krsta – in obrodi sad (prim. Jn 12,24).
Tudi pokopališče v župniji Polje je podoba tega dragocenega izročila Cerkve. Zato je za pokopališče najprimernejša podoba nebeškega Jeruzalema. Tam je zgoraj Očetova roka, v središču pa prestol in na njem Jagnje, ki je bilo darovano – je zaklano, ampak je vzravnano, pokončno (gr. egeire). Gre za isto besedo, ki jo uporabi evangelist Janez v odlomku o Mariji Magdaleni, ko se je obrnila od groba in pred seboj videla Jezusa vzravnanega – videla je vstalega Kristusa.
Poleg prestola je Marija, ki je sprejela Besedo, spletla meso in jo položila v svet kot podobo človeškosti – kot pravega Boga in pravega človeka. Ona je Mati Božja in vedno Devica. Uresničitev človeka je v tem, da se v njem Beseda razodene kot človeškost, kot podoba, in sicer na način, s katerim Bog živi svojo človeškost, ki jo je sprejel od Marije.
Na drugi strani pa je Janez Krstnik, ki je med ljudstvom prepoznal, kdo je tisti, ki je pravi Bog in pravi človek – prepoznal je tisto jagnje, ki je prišlo, da bo greh sveta vzelo nase. Bog namreč vodi zgodovino na način jagnjeta: ne z vojsko, z močjo, ampak z darovanjem samega sebe. Janez Krstnik je rekel, da je On Božje Jagnje, nato pa dodal, da je Božji Sin (prim. Jn 1,29.34). Janez ga je prepoznal in napotil za njim njegove prve učence (prim. Jn 1,35-37).
Marija je v Božjem kraljestvu, ker jo tako slavi bogoslužje in tudi dogma je izrekla to resnico. Tudi Janez Krstnik je v Božjem kraljestvu, ker je Kristus sam rekel, da »je najmanjši v Božjem kraljestvu večji od njega« (Lk 7,28). In zadaj vidimo hiše nebeškega Jeruzalema, kjer se vidijo okna, osvetljena od znotraj. Kristjan si namreč ne želi, da si pripravi grob na tej zemlji, ampak da si s svojim življenjem v Kristusu »rezervira« stanovanje v Božjem kraljestvu.
Jagnje drži knjigo, na kateri piše Omega in Alfa. Mi smo navajeni obrnjeno: Alfa in Omega. Veliki strokovnjaki razlage Janezovega Razodetja pravijo, da se zelo pogosto narobe razlaga ta odlomek, kjer pravi: »Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec« (Raz 21,6; prim Raz 22,13). Alfa je namreč prva črka grške abecede, Omega pa zadnja, pa se zdi, kakor da bi Jezus s tem rekel: »Jaz sem začetek in konec«. Ne, to je povedal v drugem delu stavka, ko pravi, da je »začetek in konec«. V prvem delu stavka pa pove, da je on abeceda, od prve do zadnje črke. Judovska logika velikokrat uporablja tak način, da se naslednji stavek ponovi: jaz sem Alfa in Omega, prva in zadnja črka abecede, ker sem dejansko začetek in konec. Se pravi: Kristus je jezik, je govorica, ker je Logos, Očetova Beseda, namenjena človeku. On govori govorico, ki jo je potem razodel s svojim življenjem in nas po Svetem Duhu uči in spominja vsega, kar nam je povedal (prim. Jn 14,26). To pomeni, da nam Sveti Duh razodeva to abecedo, to govorico, ki je govorica Jagnjeta, ne moči, napihovanja, ljubosumnosti, nevoščljivosti, ampak skromnosti, ponižnosti, ljubezni, darovanja samega sebe – to je abeceda velike noči.
Izpod prestola se izliva voda. Razodetje pravi, da tam izvira »reka žive vode« (Raz 22,1). Jean Corbon, veliki maronitski liturgist, pravi, da je v tej vodi Cerkev prepoznala bogoslužje, ki gre prek vse zgodovine in človeka potegne v Kristusovo velikonočno življenje. Mi torej gledamo od dopolnitve, od dokončnosti, od izpopolnjenosti vsega v Kristusu, obračamo se nazaj in gledamo sedanji čas. Pri vsaki evharistiji, pri »po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu …«, pridemo pred Boga Očeta in vidimo v Božjem kraljestvu svetnike, naše pokojne, vse ki so v Kristusu, vse, ki tam živijo. Vidimo, kako se res vse dopolnjuje v Kristusu. In prav tam dobimo pravi ključ, da gledamo zgodovino.
Zato ta podoba, ki je v starih časih že bila v katakombah – ne Alfa in Omega, ampak Omega in Alfa –, kristjanom pokaže, naj ne gledajo stvari od tod proti koncu. Nasprotno: zahvaljujoč evharistični izkušnji gledamo od konca proti sedanjemu času. Stvari, ki se jih tukaj lahko bojimo, prestrašimo, ki jih doživljamo kot nekaj groznega, nam dajo delež pri Kristusovi veliki noči, da tudi mi lahko pridemo do vstajenja. Dogodke razumemo drugače, če jih beremo od izpopolnitve v Kristusu, kakor pa če jih gledamo od tukaj proti koncu, kot večina ljudi. V tem primeru kristjani ne bi bili nič posebnega, ampak bi bili kot vsi drugi. V resnici pa imamo kristjani nekaj povsem novega: gledamo od konca sem. Vemo namreč, kako se stvari končajo. In ne le, da vemo, ampak jih tudi vidimo in že doživljamo. Zato je naše doživljanje, naša izkušnja tudi naše spoznanje. V občestvu svetih dobivamo neprestane potrditve, da se lahko spominjamo, da gledamo s pravega zornega kota, namesto da bi ves čas gledali proti koncu in vsak s svojo ideologijo.