Zvonovi v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja

Zgodovina poljskih zvonov

Najstarejši znani zapisi o poljskih zvonovih segajo v leto 1631, ko je bilo ob vizitaciji zabeleženo, da ima cerkev dva zvonova. V letu 1722 je ljubljanski zvonar Gašper Franchi, ki je med drugim ulil tudi veliki zvon ljubljanske stolnice, za poljsko cerkev izdelal 633 kg težak zvon, srednji po velikosti, tako da je imela poljska cerkev od takrat naprej tri zvonove.

27. marca svetega leta 1875 je poljska fara dobila štiri nove zvonove. Kaj se je zgodilo z dotedanjimi ni znano. Nove zvonove je ulila cesarska kraljeva dvorna livarna zvonov Ignaza Hilzerja v Dunajskem Novem mestu. Izbira avstrijskega livarja, ki se je takrat šele začel uveljavljati na Kranjskem, je najverjetneje posledica veliko dražjih in dostikrat tudi manj kvalitetnih izdelkov domačega ljubljanskega livarja Samasse, njegovega pretiranega simpatiziranja z nemškutarstvom in nezadovoljstva ter slabega slovesa, ki si ga je zaradi novega in nekoliko neposrečenega zvona pri podružnici sv. Tomaža v Zadobrovi v letu 1870 pridobila livarna Alberta Samasse.

Na belo nedeljo leta 1875 je ljubljanski stolni dekan blagoslovil nove zvonove. O novih zvonovih so zapisali, da so v vsakem oziru izvrstni. »Prelepa vnanja oblika, mogočen in veličasten glas. Zadovoljnost je splošna in ljudje jih ne morejo zadosti prehvaliti. Gotovo si je gospod Hilzer na Kranjskem s temi zvonovi lep spomin postavil« Drugod je zapisano »Glasovi so jasni, H-dur akord čisto vbran, in se dajo prav lahko goniti. Brez števila ljudstva iz Ljubljane in okolice jih je prišlo poslušat in le en glas se je čul, namreč, da takega zvonjenja na Kranjskem pač ni«. Slovesnosti se je udeležil tudi livar Hilzer, ob tej priliki pa je sklenil pogodbo s šentpetrsko faro v Ljubljani za nove zvonove.

Poljski zvonovi so zvonili v tonih h0, dis1, fis1, h1:

1. zvon: Ignaz Hilzer 1875, h0, 2325 kg, 161 cm
   Podobe: sv. Martin, sv. Križ, Marijino Vnebovzetje, sv. Duh
   Napis: »Za Bogom častimo – Marijo najbolj. Pojte sto in sto let staro slovensko pesem. – Župnika Pajk in Franc Levičnik z radodarnimi farani so te 4 zvonove omislili v svetem letu 1875 od papeža oklicanem.«

2. zvon: Ignaz Hilzer 1875, dis1, 1228 kg, 130 cm
   Podobe: sv. Jožef, sv. Nikolaj, sv. Frančišek Ksaver
   Napis: »Obvaruj trojedini Bog – nam poljsko faro vseh nadlog!«

3. zvon: Ignaz Hilzer 1875, fis1, 716 kg, 107 cm
   Podobe: sv. Andrej, sv. Tomaž, sv. Helena
   Napis: »Pesem eno peti vem – Slavo božjo, mir ljudem!«

4. zvon: Ignaz Hilzer 1875, h1, 330 kg, 81 cm
   Podobe: sv. Barbara, sv. Lenart, sv. Sebastijan
   Napis: »Večni Bog in sv. Florjan, ognja toče nas obran!«

Ob ljubljanskem potresu 1895 je faranom iz močno poškodovanega zvonika stare cerkve uspelo rešiti vse štiri zvonove, ki so jih nato obesili v južni zvonik novozgrajene cerkve. 10. avgusta 1901 je bil v livarni Alberta Samasse na čast sv. Antona posvečen 19 kg zvon, ki je visel na podstrešju nad prezbiterijem in se najverjetneje uporabljal med povzdigovanjem svetega Rešnjega telesa in krvi. Danes je od tega zvona ohranjena le konstrukcija z jarmom.

Leta 1904 so za prazni severni zvonik nove cerkve pri Petru Hilzerju v čast brezmadežni Devici dokupili nov lepo doneči veliki zvon, ki je z glasom fis0 in maso 6086 kg veljal za največjega na Kranjskem. Glas zanj je določil takratni poljski organist Bernard Pirnat. 4. septembra so zvon slovesno pripeljali z ljubljanskega kolodvora ter ga v sprevodu skozi Ljubljano prepeljali v Polje. Zvon je vleklo 5 parov močnih konj. Sprevod je šel po današnji Slovenski cesti do Kongresnega trga, po Wolfovi ulici čez center v Šempetrsko predmestje. 7. 9. 1904 je zvon posvetil knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič. V 7 minutah je na začudenje navzočih zvon bil v zvoniku. Naslednji dan se je zvon prvič oglasil. V Slovencu so opisali tedanje vzdušje: »In res, prijetno je poslušati lepo doneči veliki zvon, prijetno poslušati lepo ubranih 5 glasnikov slave božje in časti brezmadežne Device. Ponosno zrejo Poljci na svoje, smelo rečeno, najlepše zvonjenje na Slovenskem. Naj bi se pa tudi spolnila želja premilega knezoškofa, katero je izrekel pri posvečevanju zvona: Zvonovi naj vzbujajo v srcih vernikov ljubezen do Boga, Marije in čednostnega življenja, na drugi strani pa stud pred strastmi in grehi.«

5. zvon: Peter Hilzer 1904, fis0, 6086 kg, 221 cm
   Podobe: Brezmadežna, sv. Jožef, sv. Alojzij
   Napis: »Brez madeža spočeta! Varuj zveste ti farane! – Sveti Jožef, prosi za nas! – Sv. Alojzij, čuvaj nam nedolžnost! – V letu jubileja – 50-letnice Brezmadežaspočete – 8. dec. 1854 – 8. dec. 1904. Napravili so me dobrotni farani, med njimi posebno Alojzij Perdan in nekateri zunanji dobrotniki s prostovoljnimi darovi, ob času, ko so bili: sv. Oče Pij X, presvetli cesar Franc Jožef I., knezoškof dr. Ant. Bon. Jeglič, župnik Matija Kolar. Leta 1904. Žive kličem, mrtve objokujem, oblake razganjam!«

Prišla je prva svetovna vojna in vzela štiri večje zvonove. 21. novembra 1916 so avstro-ogrski vojaki kljub nasprotovanju mestnih veljakov, a ob odobravanju domačega župnika, začeli razbijati veliki zvon in delo opravljali kar 9 dni. Pomenljivo je dejstvo, da je na večer istega dne umrl cesar Franz Jožef I. Ko so leto kasneje vzeli še četrti zvon, je ta nekaj dni nerazbit ležal pod zvonikom, vendar se ni našel nihče, ki bi ga bil rešil.

Pomembno vlogo je imela poljska župnija tudi sicer v zvonarski zgodovini, saj je bilo v Zalogu za čas vojne deželno zbirališče odvzetih zvonov, zato so na zadnjo pot k Devici Mariji v Polje romali številni zvonovi s Kranjske.

Prizadeti z veliko izgubo, a z neomajno vero in željo po zvonovih, so Poljci v težkih povojnih časih zbrali denar in naročili nove, železne zvonove, ki veljajo za največje zvonilo jeseniške livarne Kranjske industrijske družbe – KID. Vliti so bili v začetku leta 1923, meseca maja so bili razstavljeni na ljubljanskem velesejmu, 16. septembra popoldne pa jih je na čast Srcu Jezusovemu, Materi Božji, sv. Mihaelu in sv. Jožefu posvetil dr. Mihael Opeka. Zvonovi pojejo v malce razglašenem durovem kvart-sekst akordu.

1. zvon: KID 1923, g0 +6/16, 5825 kg, 234.5 cm
2. zvon: KID 1923, c1 +0/16, 1966 kg, 167 cm
3. zvon: KID 1923, e1 -2/16, 1064 kg, 133 cm
4. zvon: KID 1923, g1 +5/16, 612 kg, 112 cm
5. zvon: Ignaz Hilzer 1875, h1 -4/16, 330 kg, 81 cm

Župnik Janez Müller in farani so bili z jeklenimi zvonovi splošno zadovoljni, tako da so se ti kljub slabšemu zvenu ohranili do danes. Leta 1984 so bili elektrificirani, večja obnova manjših štirih zvonov je z menjavo jarmov in kembljev ter novo avtomatiko sledila leta 2018. V letih 2023 in 2024 se je postopno obnovilo tudi veliki zvon, pri katerem se ojačalo leseno konstrukcijo, zamenjalo pogon z motorjem in na novo usnje obesilo kembelj.

Red zvonjenja v Polju

Zvonjenje ni le oznanilo časa, ampak povabilo k molitvi in premišljevanju o skrivnostih naše vere. 

Spodaj je prikazan red dnevnega zvonjenja:

7.00 – jutranje zvonjenje (zvoni 2. zvon)

12.00 – opoldansko zvonjenje – »poldan« (zvoni 2. zvon, ob nedeljah in praznikih 1. zvon)

Ob mraku – večerno zvonjenje – »Ave Marija« (zvonijo 3., 5. in 4. zvon, ob nedeljah in praznikih 2., 5. in 4. zvon)

Ob teh treh zvonjenjih se moli Angel Gospodov, v velikonočnem času pa Raduj se, Kraljica Nebeška. Hvalevredno in bogoljubno je ob tem prekiniti z delom in se spomniti učlovečenja Božjega Sina. Ob večernem zvonjenju se moli tudi za duše v vicah. 

Petek ob 15.00 – zvonjenje na čast Kristusovega trpljenja in smrti na križu (zvoni 1. zvon), ko se v počastitev zmoli pet očenašev. 

Sobota ob 15.00 (zimski čas)/16.00 (poletni čas) – zvonjenje delopusta (zvonijo 2., 3., 4., 5. zvon v naraščajoči melodiji 2-3-4-5). Takrat naj bi kristjani zaključili delo tega dneva in se pripravili na nedeljo ali praznik. V Polju se pred večjimi slovesnostmi delopust pritrkava.

Mrliško zvonjenje sestoji iz dveh delov: zvonjenje z navčkom, ko se naznani smrt (zvoni 5. zvon, in sicer 3-krat, če je umrl moški, 2-krat, če je umrla ženska, in 1-krat, če je umrl otrok), in zvonjenje »cug«, ki se pri nas zvonijo po opoldanskem zvonjenju z štirimi manjšimi zvonovi. Mrliško zvonjenje poziva verne, da bi molili za rajnega.

Pogrebno zvonjenje (v padajoči melodiji se hkrati prižgejo in zvonijo 2., 3., 4. in 5. zvon), ko pokojnega nesejo iz cerkve ali v oziroma iz pokopališke kapele. 

Mašno zvonjenje naznanja bližajočo sveto mašo 15 min pred začetkom, t.i. »firkelc«. K delavniškim svetim mašam vabijo manjši štirje zvonovi v padajoči melodiji (5-4-3-2), ob nedeljah in praznikih pa isti zvonovi v križni melodiji na gor (2-4-3-5). Takrat zvoni tudi »urni zvon« (2. zvon) eno uro pred mašo. Ko se med sveto mašo povzdigujeta sv. Rešnje telo in sv. Rešnja kri se za trenutek v zvoniku oglasi 2. zvon in s tem naznani okolici najsvetejši trenutek sv. Evharistije, ko se vino in kruh spremenita v Jezusovo telo in kri.

Od Slave pri maši na veliki četrtek pa do Salve pri velikonočni vigiliji zvonovi umolknejo, pravimo, da »gredo v Rim«. Ob smrti papeža se zvoni 5-krat po 2 minuti z velikim, 1. zvonom.

»Ni glasbila, katerega glas bi imel tako mogočen vpliv na duševnost človeka, kot jo ima glas zvona. Zvonov glas vsebuje neko skrivnostno moč, da se zna prilagoditi vsaki duševni razpoloženosti človeka; saj je znan izrek: Z žalostnimi zvon žaluje, se z veselimi raduje. In res! Ali niso eni in isti zvonovi, ki spremljajo mrliča k pogrebu, ki vabijo zjutraj, opoldne in zvečer k molitvi, ki naznanjajo ob sobotah delopust? In vendar kaka razlika! Prvič zveni iz zvonov glasno sočustvovanje z našo žalostjo, drugič nam vzbujajo njih glasovi v srcih čustvo pobožnosti in razpoloženost k molitvi, tretjič nam naznanjajo veselo vest, da se bliža čas telesnega počitka in čas pridobivanja zaslug za večno življenje. Tudi druga glasbila vzbujajo v naših srcih žalost in veselje, ali tega ne zmorejo sama iz sebe, ampak s pomočjo različnih glasovnih in ritmičnih sredstev. Vsega tega zvonu ni treba. Mehanično izhaja iz zvona vedno isti glas, a kako različni so vtisi, ki jih izvaja ta edini glas v naši duši za različne prilike! Drugim glasbilom mora glasbenik sam z glasbeno-umetnimi vplivi vsiljevati izvajanje teh vtisov, zvonarju tega ni treba, to vrši zvon sam s svojim edinim glasom. Ali ne tiči v tem glasu nekaj nadnaravnega, nadčloveškega, nekaj božanstvenega? In taka neodoljiva moč v enem samem glasu! Kje najdemo glasbilo, da bi njega en sam glas zmogel kaj takega ali vsaj podobnega? Le mislimo si, kako ničeven vtis bi izzvalo posnemanje zvonjenja ali pritrkavanja zvonov na goslih, klavirju, harmoniju ali celo na orglah — tej kraljici vseh glasbil! To »zvonjenje« ali »pritrkavanje« bi nam ne bilo le jako malenkostno, bi nas ne pustilo le hladnih brez vsakega očaranja, ampak bi nam postalo v najkrajšem času neprijetno, zoprno, neznosno, če ne celo smešno. Zato pa stoji neovrženo dejstvo: le eno je glasbilo, ki more iz treh, štirih glasov pričarati očarljive melodije — in to glasbilo so naši cerkveni zvonovi.«

Slovenski pritrkovavec, Ivan Mercina, Gorica,1926