Pohod svetih Treh kraljev – potovanje modrih z Vzhoda
Mozaik na južni zunanji steni cerkve prikazuje pohod svetih Treh kraljev ali potovanje modrih z Vzhoda. Kakor kaže, jim je nekako prišla v roke vrstica iz Balaámove prerokbe: »Vidim ga, pa ne zdaj, / gledam ga, pa ne blizu. / Zvezda vzhaja iz Jakoba / in žezlo se dviga iz Izraela …« (4 Mz 24,17). Na podlagi te prerokbe so se, potem ko so videli vziti novo zvezdo, napotili v Jeruzalem, da bi se poklonili novorojenemu kralju (»žezlo«). Tam so na dvoru kralja Heroda izvedeli, da naj bi se rodil v Betlehemu: »In ti, Betlehem, dežela Judova, / nikakor nisi najmanjši med Judovimi vodilnimi mesti; / iz tebe bo namreč prišel voditelj, / ki bo pasel moje ljudstvo Izraela« (Mt 2,6). (V branje priporočamo pesem Potovanje modrih /Journey of the Magi/ angleškega pesnika T. S. Eliota.)
Poklonitev ali poklon svetih Treh kraljev – obisk modrih z Vzhoda
Na pročelju se osrednji prizor navezuje na potovanje svetih Treh kraljev – modrih z Vzhoda. Tradicionalno poimenovanje prizora, kakršen je tudi na pročelju naše cerkve, je »poklonitev (svetih Treh) kraljev« ali »obisk modrih (z Vzhoda)«. Modri darujejo novorojenemu judovskemu kralju zlato, kadilo in miro: zlato kot kralju, kadilo kot Bogu in miro kot (umrljivemu) človeku.
Dandanes pogrešamo pri sodobnem človeku »simbolično miselnost«. Modre z Vzhoda pa odlikuje prav »simbolična miselnost«. Kaj bi to pomenilo? »Da v eni stvari odkriješ še eno, globljo stvar. Kdorkoli ljubi enega človeka in je do tistega človeka storil eno potezo, eno kretnjo, je pripravil eno darilo, ve, kako bi bilo lepo, če bi tisti ljubljeni človek v tistem darilu odkril to, kar je (darovalec) položil noter. In tako so ti modri vedeli, da je v to stvarstvo nekaj položeno, a se je zgodilo nekaj tako dramatičnega, da je človek to izgubil izpred oči. Zato so prinesli darove.« Na pročelju je prikazan ta dogodek: ko modri položijo darove pred Gospoda. »Marija, mati, pokaže njim, izroči njim božjega Sina, Boga kot človeka. To je nekaj nepojmljivega. Ona njim pokaže Boga kot majhnega otroka. Pokaže, da je božji Sin postal človek, ki ima naše obličje, ki ima naše meso, joka.«
»Marija drži Kristusa in Kristus se sam vrže proti tem trem obiskovalcem, da se takoj pokaže smisel njegovega obstoja in da odživi svoje življenje kakor dar. To je novost. To je iskalo človeštvo skozi vse rodove, potem ko se je zemlja stemnila zaradi greha, da bi človek spet odkril možnost, da bi zaživel človeško naravo, samega sebe, svoje telo, svojo psiho, vse svoje zmožnosti, sploh zavest, da se zavedam, da sem, da bi lahko to odživel kot dar, kot ljubezen, ne pa kot trgovec, ki kupčuje s komercialno logiko, temveč kot dar. To se sedaj vidi v trenutku epifanije. To je razodetje, ki pride od zgoraj, to pomeni beseda, ko se razodene Bog od zgoraj, a pride iz matere, iz žene. Je človeškega rodu. Tile položijo predenj svoje darove.« Darovi so postavljeni »prav tako, da je čisto direktna linija: on drži v rokah zvitek knjige, v kateri piše: ‘Prihajam, da izpolnim tvojo voljo.’«
»Zvitek knjige. Logos. Verbum. Beseda. To drži v rokah. In prav pod tem Logosom so zlato, kadilo in mira. Kaj to pomeni? … Zlato je služilo kralju … Končno: zlato je pred nogami pravega kralja. Njegov prestol bo križ. Tam bo edinkrat zapisano ‘kralj’. Potem ko se je dal v roke ljudem, da so ga umorili.
»Kadilo. Bog. Človek se je po grehu vedno bal Boga, je pred njim vedno trepetal. Vedno se je bal kazni. Vedno je Bog nekaj hotel in človek tega nikoli ni bil sposoben narediti. Marko v začetku svojega evangelija reče: ‘Veselo novico imamo. Bog ni to, kar ste se naučili. Je nekaj čisto drugega.’ ‘Bog je ljubezen,’ bo pozneje zapisal Janez. Bog je otroško obličje, ki te sploh ne more prestrašiti, ki ti zbudi nežnost in sprejemanje.«
»Mira se je uporabljala v Visoki pesmi kot simbol ljubezni. Potem je postala tudi simbol smrti. Mrtvo telo se je pomazililo z miro. Ljubezen in smrt. Ljubezen je močnejša od smrti. Končno je tukaj pravi ženin, ki bo ločil človeštvo od teme in bo zavezal to človeštvo luči. On je luč. Končno je to tista ljubezen, ki gre prek groba. Mi smo ga ubili. Očetova ljubezen pa ga je postavila na noge in hodi z nami naprej, pravi pastir Izraela. Ljubezen, tudi če ti gre na živce in jo tepeš in jo pobijaš, se ne da uničiti. Vse drugo lahko uničiš, ljubezni pa ne moreš. Ljubezen ostane. Sveti Pavel bo korajžno zapisal: ‘Vse mine, ljubezen pa ostane.’«
Osrednji prizor na pročelju obdajajo še štirje manjši prizori: levo zgoraj sta Jezus in prešuštnica, levo spodaj vstali Gospod in Marija Magdalena, desno zgoraj Jezus in učenca iz Emavsa, desno spodaj pa Jezus in sleporojeni. Ti prizori »pokažejo, kaj pravzaprav pomeni človeškost, živeta na božji način: kot dar, kot ljubezen«.
Jezus in prešuštnica
Pismouki in farizeji so prešuštnico, ki so jo hoteli obsoditi, kamenjati, pripeljali pred Jezusa: »Mojzes nam je v postavi ukazal take kamenjati. Kaj pa ti praviš?« (Jn 8,5). Jezus je najprej nekaj čas molče pisal s prstom po tleh, potem pa jim je rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo« (8,7). S tem jih je prisilil, da so drug za drugim odšli in ju pustili sama. »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil? … Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in ne gréši več« (8,10.11). »In ta žena je postala nova žena, ker je spoznala, da je Bog odpuščanje.«
Vstali Gospod in Marija Magdalena (»Noli me tangere«)
Prizor z vstalim Gospodom in Marijo Magdaleno je pod prizorom z Jezusom in s prešuštnico. Prizor z vstalim Gospodom in Marijo Magdaleno je znan po latinskem naslovu Noli me tangere (Ne dotikaj se me). Marija Magdalena je prepoznala vstalega Gospoda, potem ko jo je poklical po imenu. Nato ji je rekel: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: ‘Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu’« (Jn 20,17). »Ko smo spoznali, da smo novo človeštvo, ker poznamo Očeta, da smo sinovi, da smo ljubljeni, nismo več v tem, da bi zadržali nekaj zase.« Marija Magdalena je še tam in Kristus ji naroči, naj gre k njegovim bratom, naj se torej vrne k poslanstvu. »Prvič reče ‘bratom’, ker gremo k istemu Očetu: moj Oče, vaš Oče, moj Bog, vaš Bog.« V zgornjem prizoru (z Jezusom in s prešuštnico) »vidimo porušen odnos,« spodaj (vstali Gospod in Marija Magdalena) »pa odrešen odnos: novo človeškost«. Na kaj mislimo s porušenim odnosom? Pismouki in farizeji so našli ženo v prešuštvovanju, v odnosu, ki ni bil ljubezenski, v odnosu, kjer je drug človek izrabljen. »Ko pa pride do ljubezni, je v svobodi. Ni več trgovine. Ni več tega: ti si meni potreben, jaz te potrebujem.« Zato vidimo ta prizor z odrešeno ženo, to je Marijo Magdaleno, spodaj.
Vstali Jezus in učenca iz Emavsa
Desno zgoraj vidimo Jezusa z učencema iz Emavsa. Potem ko so se približali Emavsu in sta ga pregovorila, da naj ostane z njima, sta ga prepoznala po lomljenju kruha: »Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga prepoznala. On pa je izginil izpred njiju« (Lk 24,30). »In sta ostala sama. Ne, nista več sama. Kam gresta? Tečeta nazaj v Jeruzalem …« Vračata se v občestvo.
Prizor v Emavsu je vsebinsko zelo bogat. »Spoznamo Kristusa kot evharistijo. Iz evharistije se vzdigne Kristusovo telo. Evharistija je premik cele Cerkve onstran smrti v nebeški Jeruzalem …« V Emavsu so »vsa tri Kristusova telesa skupaj: Kristus kot Gospodovo telo, telo kot evharistija in telo kot Cerkev«. Emavškima učencema so se odprle oči in sta spoznala to skrivnost kot nekaj najdragocenejšega: »da se ta tri telesa ne morejo nikoli ločiti, saj so vedno ena sama stvarnost«. »Mi smo del tega telesa.« »Učenca sta podoba Cerkve in tečeta v cerkev, k občestvu.«
Jezus in sleporojeni – ozdravljenje sleporojenega
Pod prizorom z Jezusom in učencema iz Emavsa je prizor z Jezusom in s sleporojenim. Jezus ozdravi sleporojenega. Njim vsem (učencema iz Emavsa in sleporojenemu) so se odprle oči. »Nam so se tudi odprle oči pri krstu … Gospod je odprl oči sleporojenemu na tak način, da je pravzaprav opisal novo stvarjenje človeka. Tam ga je vdihnil v zemljo, zdaj pa ga je naredil s svojim pljunkom: s slino (slina je kondenz dihanja) je naredil blato.« »Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: ‘Pojdi in se umij v kopeli Síloi …’« (Jn 9,6-7). Potem ko je sleporojeni izpolnil Jezusovo naročilo in se vrnil, je videl.
Ikonografsko je na mozaiku potek ozdravljenja upodobljen »tako, da slepec sodeluje pri tem: v rokah drži blato, ki mu ga je naložil Kristus … »Slepec sodeluje pri tem: želi ozdraveti, želi videti. In so se mu odprle oči.« Podobno kakor piše pri emavških učencih, piše tudi pri ozdravljenju sleporojenega, uporabljen je isti glagol (»odpreti«). Ljudje so ga namreč spraševali: »Kako so se ti torej oči odprle?« (Jn 9,10). Potem ko je povedal vsem, da zdaj vidi, so ga vrgli iz sinagoge. »Pred njim pa so vrgli Kristusa. Od kod so ga vrgli? Iz religiozne skupnosti, iz religiozne institucije so ga vrgli. Koga? Kristusa. In koga ? Ozdravljenega slepega. In kaj se zgodi? Najdeta se zunaj, na samem.« Onadva, ki sta bila izobčena od vseh. »In Kristus pravi: ‘Ali ti veruješ v Gospoda?’ Pravi: ‘Kdo pa je Gospod?’ Pravi: ‘Ti si ga videl. Ti ga sedaj vidiš. Prej ga nisi, sedaj ga pa vidiš. Tisti, ki s teboj govori, (je).’ In on je padel predenj in zaživel novo življenje.«
Jezus in Peter med hojo po vodi
Na severni zunanji steni je prizor z Gospodom in s Petrom, ki hodi po vodi. To je »prav prizor novega življenja: človek, ki ni več suženj svoje ranjene narave, človek, ki živi svojo naravo kot ljubezen. V razmerju. Ne kot posameznik, temveč kot oseba, ki je vtkana v tkivo, v organizem razmerij, občestvenosti. Sveti Peter hodi po vodi samo v moči odnosa z Gospodom in na njegovo besedo: ‘Pridi.’ In Peter gre.« Upodobljen je, »ko še hodi, ko se mu še ni stemnilo, potem ko je pogledal pod noge, ko je še gledal v Gospoda, ko je še gledal v Besedo. Zaupal je besedi in Njemu, ki je stal pred njim. In je šel po vodi. Človek ima življenje, ki ga je prejel od Boga, ki je tako močno, da lahko pred polno skledo umreš od lakote. Zaradi česa? Zaradi ljubezni do nekoga. Sposoben si vse darovati za nekoga, ker nismo več sužnji svoje narave. Niti smrt, ki je zadnji člen naše narave, nima več moči nad nami. Tudi iz smrti lahko naredimo dar. In Peter gre po vodi. In voda je razburkana, noč je. Hodil je po vodi, dokler ni pogledal dol.«
Umetniki so »ta mozaik delali z veliko ljubeznijo, z ognjem, z vero, s predanostjo«. Te podobe nam izročajo v prepričanju, da kadar nas »bo naša osebna zgodovina, ali narodna zgodovina, ali evropska zgodovina pretresla z dogajanjem (vsak doživi velikokrat v življenju hude pretrese, bodisi v svoji mali, osebni zgodovini bodisi v večji zgodovini),« ko se nam »bo stemnilo pod nogami«, ko bomo »začutili, da ni več nečesa trdnega pod nogami, je edina zanesljiva stvar v zgodovini odnos med Gospodom in Očetom«. »Ko se je stemnilo, ob treh popoldne, ko se je vse streslo, je (bila) edina trdna točka cele zgodovine odnos med Gospodom na križu in njegovim Očetom. Odnos je edina trdna stvar, ne pa ideja. Ljubezen in božji Sin. V taki zvestobi je naša največja gotovost. Ko se vse stemni, gledamo vanj in damo naše življenje na njegovo besedo. In bomo šli po morju …«
