Kip sv. Roka najdemo v naši cerkvi na desnem stranskem oltarju, spodaj na desni strani. Običajno ga upodabljajo v romarski obleki z romarsko palico, torbo, čutaro ter kako kaže kužno rano na svojem stegnu in mu pes prinaša kruha v gobcu. Svetniku se priporočamo zoper razne nalezljive bolezni, proti bolečinam in ranam na nogah, kolenih, proti oteklinam, proti steklini, živinski kugi in kačjemu piku. Kot zavetnika ga časte zdravniki (predvsem kirurgi), lekarnarji, kmetje, žanjice, zidarji, šivilje, krojači, jetniki, grobarji, vrtnarji in drugi.
Po legendi se je sv. Rok rodil okoli leta 1295 v mestu Montpellier v južni Franciji. Mati naj bi ob njegovem rojstvu opazila, da ima nad bokom ob levi strani rdeče znamenje križa. Po tem znamenju so ga tudi prepoznali ob njegovi smrti. Pri 12-ih letih je osirotel. Že v otroštvi je imel Rok poseben čut za uboge in bolnike. Po smrti staršev je med reveže razdal vse svoje veliko imetje, sam pa se kot reven romar odpravil na dolgo pot v Rim, da bi molil na grobovih apostolov. Po Italiji je takrat razsajala kuga. Rok se je na svoji romarski poti ustavil v več krajih, kjer je stregel kužnim bolnikom. Tudi v Rimu je številne ozdravil tako, da jih je prekrižal. Ko se je vračal domov, je v Piacenzi na severu Italije zbolel tudi on. Najprej je ležal med bolniki, potem pa se je mukoma zavlekel v gozd ter se naselil v zapuščeni koči. Tam ga je s pijačo krepčal angel, iz bližnjega gradu pa mu je pes prinašal kruh in meso. Po angelu čudežno ozdravljen, se je Rok vrnil v domače mesto, ki je bilo v vojni. Bil je tako spremenjen, da ga nihče ni prepoznal. Sam pa tudi ni hotel povedati kdo je, niti tedaj, ko so ga meščani obdolžili vohunstva in ga zaprli v ječo, kjer je po petih letih umrl 16. avgusta 1327.
Češčenje svetega Roka se je razširilo po evropskih deželah zlasti po vesoljnem cerkvenem zboru v Konstanci leta 1414. Takrat je v mestu izbruhnila kuga in morila meščane ter duhovščino, ki je prišla na cerkveni zbor. Začeli so se priporočati sv. Roku, po procesiji njemu v čast pa je kuga čudežno takoj prenehala. Ko so se škofje po končanem koncilu razšli, je vsak v svoji škofiji širil sloves in češčenje sv. Roka. Ko je kuga morila v Ljubljani leta 1563, naj bi bilo tako hudo, da so bile vse tedanje oblasti prisiljene zapustiti mesto in se preseliti v Kamnik. Ljubljano je napadala še v letih 1597 in 1599 (takrat tudi Novo mesto), najhuje pa je bilo leta 1644 in 1645 v Ljubljani in Dravljah, kjer je v štirinajstih dneh umrlo zaradi kuge več sto ljudi. Takrat so se Ljubljančani in Draveljčani zaobljubili, da bodo zgradili cerkev v čast sv. Roku. Njegov godovni dan je 16. avgust.
Zanimivost – slovenski pregovor: Pomagaj ti Bog in sveti Rok.
Sv. Rok, obrni svoj pogled na nas, ki smo okuženi na duši in telesu, podeli nam telesno in duhovno zdravje, odvrni od naše dežele vsako vrsto okužbe, osvobodi nas samoljubja, da bi, osvobojeni od zemeljskih dobrin, po tvojem zgledu slednje namenili ubogim in tako bili uvrščeni med Božje prijatelje. Amen.