Kip svetega Pavla najdemo v naši cerkvi na glavnem oltarju na skrajni desni strani. Umetniki ga pogosto upodabljajo z mečem in knjigo – meč simbolizira moč Božje besede in njegovo mučeniško smrt z obglavljenjem, knjiga pa njegova pisma, ki so del Svetega pisma. Pogosto je upodobljen skupaj s svetim Petrom, saj sta oba stebra Cerkve in imata tudi skupen godovni dan. Sveti Pavel je zavetnik misijonarjev, spreobrnjencev, teologov, duhovnikov, novinarjev, katoliškega tiska, zidarjev, preprogarjev, vrvarjev, sedlarjev, pletarjev ter varuje pred kačami in strahom.
V slovenščini poznamo več oblik imena: Pavel, Pavle, Pavlin, Pavo, ženske oblike pa Pavla, Pavlina, Pavlinka. Ime izvira iz latinskega Paulus, kar pomeni »majhen« ali »ponižen«.
Pavel se je rodil okoli leta 5 po Kristusu v Tarzu v Kilikiji (današnja Turčija) kot Savel, judovski farizej in rimski državljan. Bil je izobražen mož, ki je dobro poznal judovsko postavo in grško filozofijo. Sprva je preganjal kristjane, ker je menil, da njihovo gibanje ogroža judovsko vero.
Sveti Pavel ni srečal Jezusa osebno v času njegovega zemeljskega življenja. Takrat, ko je Jezus učil in deloval v Galileji in Judeji, je bil Pavel še mlad in živel daleč stran, v Tarzu. Vendar je po Jezusovem vstajenju doživel močno srečanje z vstalim Kristusom na poti v Damask.
Po zapisu v Svetem pismu (Apd 9, 1–19) ga je med potjo obsijala močna svetloba z neba, padel je na tla in slišal glas: »Savel, Savel, zakaj me preganjaš?«. Ko je vprašal, kdo govori, je zaslišal: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.« To srečanje je Pavlu popolnoma spremenilo življenje. Od takrat se je imenoval Pavel. Po tem dogodku je oslepel, a ko je spoznal resnico, se je dal krstit. Vid mu je povrnil damaščanski kristjan Hananija. Pavl je iz preganjalca kristjanov postal njihov največji oznanjevalec. Pravimo, da je Pavel Jezusa srečal duhovno – v videnju, ne pa osebno, kot so ga poznali apostoli.
Sveti Pavel je opravil številna misijonska potovanja po Malem Aziji, Grčiji in Rimu, kjer je ustanavljal nove krščanske skupnosti. Med potovanji je veliko trpel zaradi preganjanj, bil večkrat zaprt in tepen, a je ostal zvest Bogu. V ječi je napisal večino svojih znamenitih pisem (epistol), ki so danes del Nove zaveze. Njegova pisma Rimljanom, Korinčanom, Galačanom in drugim skupnostim so temelj krščanske teologije in pričajo o njegovi globoki veri v Kristusa.
Po spreobrnjenju je Pavel nekaj let oznanjal evangelij, nato pa se je odpravil v Jeruzalem, kjer je srečal Petra in druge apostole. Peter ga je sprejel kot enakovrednega apostola, čeprav se nista vedno strinjala. V Pismu Galačanom Pavel celo omeni, da je Petra opomnil, ko se je ta obotavljal jesti s pogani – kar kaže, da sta bila oba močna značaja, a sta delovala za isto stvar: širjenje Božje besede.
Kljub razlikam sta sodelovala v veri in službi, in oba sta mučeniško umrla v Rimu – Peter križan z glavo navzdol (okoli leta 64), Pavel pa obglavljen (okoli leta 67). Zato imata skupen praznik 29. junija – praznik svetih Petra in Pavla, ki poudarja njuno povezanost in enotnost v veri. Kmalu po smrti je bil Pavel čaščen kot mučenec in svetnik, Cerkev pa ga spoštuje kot enega največjih apostolov, čeprav ni bil med prvimi dvanajstimi učenci.
Sveti Pavel in sveti Peter sta bila dva najpomembnejša apostola zgodnje Cerkve, čeprav sta imela različna značaja in naloge: Peter je bil eden od dvanajstih apostolov, preprost ribič, ki mu je Jezus zaupal vodenje Cerkve (»Ti si Peter – Skala, in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev.«), Pavel pa je bil izobražen Jud in rimski državljan, ki se je po spreobrnjenju posvetil širjenju krščanstva med pogani (nejudovskimi narodi).
V odrasli dobi je Pavel za razliko od ostalih apostolov živel neporočen. O njegovem izgledu pravi apokrif iz 2. stoletja, da je bil mož majhne postave, plešaste glave in krivih nog, v dobrem telesnem stanju, z obrvmi zraščenimi skupaj in nekoliko ukrivljenega nosu, nadvse prijazen, zdaj je bil videti kot človek, zdaj je imel obraz angela« (Dela Pavla in Tekle).
Za Slovence je sveti Pavel vzornik spreobrnjenja, vztrajnosti in poguma. Opominja nas, da se vsak človek lahko spremeni in najde pot k Bogu, ne glede na preteklost. Po njem so poimenovane številne cerkve in kraji.
Med ljudmi je znanih kar nekaj vremenskih pregovorov na svetega Pavla. Eden od teh je: »Sveti Pavel sneg razdira, če ga ni, ga pa naredi.« Nanaša se na njegov god 25. januarja, ko Cerkev praznuje spreobrnjenje svetega Pavla, kar je v sredini zime in pogosto povezano z vremenskimi spremembami. Glavni praznik svetih Petra in Pavla pa je, kot rečeno, 29. junija.
Sveti Pavel, apostol narodov, prosi za nas, da bi imeli pogum oznanjati resnico, sprejemati Božjo voljo in vztrajati v veri. Naj nas tvoja gorečnost vodi k iskrenemu spreobrnjenju in ljubezni do vseh ljudi.