Kip svetega Frančiška Asiškega najdemo v naši cerkvi na desnem stranskem oltarju skrajno levo zgoraj. Umetniki ga najpogosteje upodabljajo v rjavem frančiškanskem habitu, prepasanim z vrvjo s tremi vozli, ki pomenijo uboštvo, pokorščino in čistost. Pogosto je bos, na rokah in nogah ima vidne stigme – rane, podobne Kristusovim. Ob njem so lahko ptice ali druge živali, saj je v vsem stvarstvu prepoznaval Božjo navzočnost. Druga upodobitev v naši cerkvi pa je na sliki v drugi desni stranski kapeli skrajno levo. Na sliki je prikazan kot redovnika, ki objema križanega Jezusa. To je značilna mistična upodobitev, povezana s prejemom stigem. Sveti Frančišek Asiški je zavetnik živali, narave in ekologije, pa tudi revnih, ujetnikov in trgovcev. Verniki ga radi prosimo za mir in spravo med ljudmi.
Ime Frančišek je na Slovenskem bilo v preteklosti zelo razširjeno, saj je bil svetnik globoko zasidran v našem verskem in kulturnem prostoru. V zadnjih desetletjih ime med otroci ni več tako pogosto. Poleg oblike Frančišek poznamo tudi Franc, France, Franci, Franjo, Frenk, Franček, ženske oblike pa so Frančiška, Francka, Fani, Fanika.
Frančišek se je rodil leta 1181 ali 1182 v Assisiju v premožni trgovski družini. Kot mladenič je sanjal o viteštvu in slavi. Sodeloval je v vojni med italijanski mestnimi državami Assisijem in Perugio ter bil v boju ujet. V ječi je zbolel, po vrnitvi domov pa je še vedno hrepenel po vojaški časti. Toda prav v tem času je začel doživljati notranje nemire in vprašanja o smislu življenja. Po izročilu je med molitvijo v razpadajoči cerkvici sv. Damijana zaslišal Kristusov glas: »Frančišek, pojdi in popravi mojo hišo.« Sprva je mislil, da mora obnoviti cerkveno stavbo, pozneje pa je razumel, da je poklican k prenovi Cerkve z zgledom evangeljskega življenja.
V času, ko je bila Cerkev pogosto povezana z bogastvom in močjo, je s svojim življenjem pokazal drugačno pot – pot evangeljskega uboštva, preprostosti in veselja. Odpovedal se je očetovemu bogastvu in javno izbral pot uboštva. Začel je živeti med revnimi, jim služiti in oznanjati Božjo ljubezen. Oznanjal je pokoro, mir in veselje ter kmalu zbral okoli sebe prve sobrate. S tem je mnoge spodbudil k duhovni prenovi in vrnitvi k bistvu evangelija.
Leta 1209 je odšel v Rim k papežu Inocencu III, da bi prosil za potrditev načina življenja, ki ga je začel skupaj s svojimi brati. Želel je, da bi Cerkev priznala njihovo odločitev za življenje v uboštvu in oznanjevanje med ljudmi. Papež je njegovo prošnjo sprejel in tako je nastal red manjših bratov – frančiškanov. Skupaj s sv. Klaro je spodbudil tudi nastanek ženskega reda klaris. Frančišek je vse ljudi imenoval brate in sestre, celo sonce, luno in živali. Njegova Hvalnica stvarstva (Sončna pesem) je ena najstarejših pesnitev v italijanskem jeziku in prežeta z globoko hvaležnostjo Bogu za darove narave.
Posebno mesto ima Frančišek tudi v božični pobožnosti. Leta 1223 je v kraju Greccio pripravil prve žive jaslice, da bi ljudem približal skrivnost Kristusovega rojstva. Hotel je, da bi verniki z lastnimi očmi videli preprostost betlehemske votline in začutili Božjo bližino. Od tam se je navada postavljanja jaslic razširila po vsem krščanskem svetu – tudi med Slovenci, kjer so jaslice nepogrešljiv del božičnega praznovanja.
Leta 1224 je Frančišek na gori La Verna prejel stigme – Kristusove rane. Dve leti pozneje, 3. oktobra 1226, je umrl v Assisiju. Že leta 1228 ga je papež Gregor IX. razglasil za svetnika. Frančišek je zgled preprostega, ponižnega in radostnega kristjana, ki nas vabi, da v vsakdanjem življenju živimo evangelij z odprtim srcem.
Za Slovence ima sveti Frančišek poseben pomen. Frančiškanski samostani so skozi stoletja pomembno vplivali na versko življenje, šolstvo in kulturo. Njegov god, 4. oktobra, je pogosto povezan z blagoslovom živali. Med ljudmi je znan rek: »Sveti Frančišek ptice uči peti,« ki izraža njegovo bližino naravi in preprostost srca.
Sveti Frančišek Asiški, izprosi nam duha miru in ponižnosti, da bomo v svetu širili dobroto in hvalili Boga z vsem svojim življenjem.