V naši cerkvi se kip sv. Antona Puščavnika nahaja na skrajni desni strani desnega stranskega oltarja zgoraj. Umetniki ga pogosto upodabljajo kot starčka z dolgo brado, oblečenega v meniško oblačilo, ob njem pa sta skoraj vedno prašiček, palica v obliki črke T in zvonček, ki spominja na Antonovce, red, ki je skrbel za bolnik. Sveti Anton Puščavnik (tudi »sveti Anton Veliki« ali »sveti Anton Opat«) je zavetnik živinorejcev, svinjskih pastirjev, ščetarjev, rokavičarjev, mesarjev, gasilcev, pekov… Mladi ljudje so se zatekali k njemu kot posredniku pri izbiranju zakonskega partnerja.
Slovenske oblike imena Anton so raznolike. Med moškimi različicami najdemo: Anton, Tone, Toni, Tonček, Tunči, Tonko, med ženskimi oblikami pa: Antonija, Tončka, Tonja, Tonica, Tonči. V preteklosti je bilo eno najpogostejših imen v Sloveniji, danes pa počasi upada.
Sveti Anton Puščavnik se je rodil okoli leta 251 v Egiptu. Pri dvajsetih letih je bil že sirota. Starši so mu zapustili lepo premoženje in zgled bogoljubnega življenja. Po smrti staršev je začutil v sebi božji klic po evangeljski popolnosti. Brez pridržka je veroval božji besedi. Ko je v cerkvi slišal Kristusove besede iz Matejevega evangelija: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih«, jih je vzel čisto dobesedno. Zemljišča je prepustil sosedom, drugo imetje je razprodal, veliko vsoto razdelil ubogim, le mlajšo sestro je zavaroval pred pomanjkanjem. Potem se je umaknil v samoto. Postal je eden najpomembnejših začetnikov »krščanskega meništva«, saj je s svojim zgledom vplival na številne, ki so ga prišli poslušat in prosit za duhovni nasvet. Znan je bil po modrosti, pogumu v preizkušnjah in sposobnosti opogumljanja tistih, ki so se borili z duhovnimi ali telesnimi stiskami.
Njegovo življenje dokazuje, da se ni umaknil zato, ker bi se želel izogniti ljudem, temveč zato, da bi postal močnejši, modrejši in bolj usposobljen, da pomaga drugim, ki so k njemu pozneje prihajali po nasvete in tolažbo. Preden je to dosegel, je moral skozi ogenj hudih skušnjav, s katerimi ga je satan mučil dolga leta. Snubil ga je v greh nečistosti, zato se je Anton tudi telesno mučil do onemoglosti. Ko je zmagal, se je pred ljudmi, ki so hodili občudovat njegovo svetost, umaknil daleč v puščavske gore na desnem bregu Nila. Preživljal se je z zelišči in s kruhom, ki so mu ga prijatelji prinašali vsake pol leta. Dvajset let ni z nikomer spregovoril niti besedice, zato pa je vedno glasneje govoril njegov zgled.
Proti koncu svojega življenja se je z najzvestejšimi učenci naselil na komaj dostopni gorski polici, 1200 metrov nad morjem, kjer je odkril studenec in uredili so si vrt. Tam je dozorel za nebesa. Gospod ga je poklical, ko je dopolnil 106 let, leta 356, za svetnika pa so ga častili že takoj po smrti, zato ne poznamo uradnega datuma kanonizacije – uveljavil se je s starodavnim izročilom Cerkve.
Za Slovence je sveti Anton Puščavnik pomemben predvsem kot »zavetnik živine«, kar je imelo v kmečkem okolju velik pomen. Njegov god 17. januarja so ljudje pogosto povezovali z blagoslovom živali in domačih opravil. Ohranil se je tudi pregovor: „Sveti Anton puščavnik, varuj naš domači hlev!“
Sv. Antona puščavnika so zelo častili člani pobožne družbe hospitalitov ali antonianov. Ti so vodili sv. Antonu posvečene zavode za umsko prizadete in ljudje so jim radi dajali živež za njihove oskrbovance. Pogosto so nabirali darove sami: z zvoncem so opozarjali na svoj prihod, palica v obliki črke T (križa) je pomenila njihov stan. Smeli so voditi prašičke po mestnih ulicah, kjer je bilo sicer to prepovedano. Tako je postal sv. Anton Puščavnik zavetnik živinorejcev; marsikje pri nas je bila navada, da so na njegov god cerkvi darovali prašičje krače, pleče, klobase, s priporočilom za zdravje pri reji prašičev in drugih domačih živali. Iz tega izvira upodabljanje Sv. Antona Puščavnika s prašičkom.
Sveti Anton, zvesti prijatelj Boga, spremljaj nas v hitrem in nemirnem svetu na poti dobrote in ponižnosti. Pomagaj nam najti čas za tišino, jasnost v odločitvah in moč, da ostanemo dobri drug do drugega. Varuj naše domove, delo in živali ter nas vodi k miru v srcu, ki prihaja iz zaupanja v Boga.