Podobo sv. Alojzija najdemo v naši cerkvi na desnem stranskem oltarju. Umetniki ga upodabljajo kot bogoslovca v talarju in koretlju, kako kleči pred razpelom, poleg sebe pa ima bič. Včasih je upodobljen tudi v viteški opremi ali kot paž. Njegovi atributi so lilija, križ, mrtvaška glava in rožni venec. Sv. Alojzij je zavetnik Mantove (mesto v Italiji; v Lombrdiji), študentov in katoliške mladine, proti kugi, proti očesnim boleznim pa tudi obolelih za aidsem in njihovih skrbnikov. Priporočajo se mu pri izbiri poklica, ker je znal izbrati. Njegov god obhajamo 21. junija.
Imel Alojzij izhaja iz latinskega imena Aloisius, ki ga razlagajo kot latinizirano obliko germanskega imena Alwis, zloženega iz starovisokonemških besed al »vse« in wisi »pameten, razumen«. Nekateri pa razlagajo, da ima ime enak izvor kot Ludwig (hlut »slaven« in wig »boj«). V Sloveniji najdemo oblike imen: Alojzij, Alojz, Lojz, Lojze, Lojzek, Loji in je bilo v preteklosti eno najpogostejših imen, danes pa pri nas to ime izginja. Ženska oblika imena je Alojzija, z različicama Lojzka in Lojzika.
Alojzij se je rodil 9. marca 1568 na gradu Castiglione v Italiji kot najstarejši sin od sedmih otrok družine Gonzaga. Ker je bil zelo slaboten novorojenček, so ga krstili v sili. Pobožna mati je otroka zgodaj naučila »umetnosti molitve« in dobrote do revežev. Oče, mantovski vojvoda, pa ga je že kot štiriletnega otroka začel usposabljati za vojaškega poveljnika, ker ga je določil za dediča mejne grofije. Kot osemletnik je služil na dvoru medičejskega vojvode v Firencah. Ravno v tej starosti je Alojzij zbolel za ledvično boleznijo, ki ga je pestila vse življenje. Pri devetih leti je pred podobo Marijinega oznanjenja, naredil zaobljubo čistosti za vse življenje; v povračilo je, kot je sam dejal, od nje prejel milost, da nikoli ni čutil skušnjave zoper čistost. Ker je živel v razkošju, sijaju in nenehnih zabavah, je bil precej izpostavljen tovrstnim skušnjavam. Kasneje so ga klicali: »deviški/angelski mladenič«.
Ko je s staršema nekaj časa bival na španskem dvoru, kjer je bil prijatelj in paž prestolonasledniku Diegu, sinu španskega kralja Filipa II, se je navduševal nad življenjepisi svetnikov. Ko mu je v roke prišla knjiga s pismi jezuitskih misijonarjev, ga je močno prevzela. Takoj je hotel postati jezuit. Odločno se je lotil priprav za svoj bodoči poklic, tako da je poučeval verouk, delal pokoro in predvsem veliko molil. Ko je namero za vstop k jezuitom razodel materi, je bila zelo vesela, oče pa je bil odločno proti. Brez očetovega dovoljenja ga jezuiti niso hoteli sprejeti. Alojzij je pri svoji odločitvi vztrajal tako odločno, da se je oče nazadnje le vdal.
25. novembra 1585 je sedemnajstletni Alojzij vstopil v jezuitski noviciat v Rimu. V Družbi Jezusovi je preživel šest let in bil ves čas vsem vrstnikom, pa tudi starejšim članom reda, vzor pobožnosti in zvestobe redovnim pravilom. V letih 1590 in 1591 je po mnogih pokrajinah Italije divjala kuga. Umrlo je na tisoče ljudi. Med njimi kar trije papeži. Kot bogoslovec je Alojzij stregel kužnim bolnikom in se tudi sam okužil. Umrl je v noči med 20. in 21. junijem 1591, star komaj triindvajset let. Duhovniškega posvečenja tako ni nikdar prejel. Alojzijevo telo počiva pod njegovim oltarjem v cerkvi sv. Ignacija v Rimu, glava pa je shranjena v njemu posvečeni baziliki v Castiglioneju. Njegova zapuščina so bila pisma in spisi, ki so bili velik zgled zlasti za mladino.
Zaradi njegovega svetniškega življenja se je že kmalu pričel postopek za beatifikacijo. Med blažene je bil prištet že štirinajst let po smrti, za svetnika pa ga je razglasil papež Benedikt XIII. leta 1726, skupaj z drugim mladim jezuitom, Poljakom, Stanislavom Kostko. Tri leta kasneje ga je postavil za zavetnika mladine, posebno študentov. Sv. Alojzij je svoje življenje doumel kot dar, ki naj ga deli bližnjemu. Od tod njegova zavzetost za misijone, goreča želja po mučeništvu in končno herojska daritev samega sebe v službi bolnim.
Verna slovenska mladina se je na njegov god v preteklosti pripravljala s »šestnedeljsko pobožnostjo«. Škof Anton Alojzij Wolf je leta 1846 na Poljanski cesti v Ljubljani ustanovil zavod in postavil stavbo z imenom Alojzijevišče oziroma Aloysianum, ki je bil vzgojni zavod, dijaško semenišče, poimenovan po sv. Alojziju Gonzagi. Danes je v tej stavbi Teološka fakulteta.
Sveti Alojzij, po tvojem zgledu naj nebeškemu Očetu služimo s čistim življenjem in se mu vedno zahvaljujemo. Varuj našo mladino in ji pomagaj pri odločitvah za izbiro poklica.