Njen kip v naši cerkvi najdemo v levi sredinski stranski kapeli. Umetniki jo upodabljajo z rdečimi vrtnicami, saj nam je pred smrtjo obljubila, da nam bo po smrti trosila vrtnice milosti iz nebes. Njen god obhajamo 1. oktobra.
Louis Martin in Zelie Guerin, oče in mati svete Terezije Deteta Jezusa, sta v mladih letih oba hotela iti v samostan. Bog je njuni življenjski poti vodil tako, da sta se prekrižali. Poročila sta se in imela sta devet otrok, dva dečka in sedem deklic. Dečka sta umrla že v rani mladosti. Terezija je bila deveti otrok (2. januar 1873) in starša sta ji dala ime Francoise–Therese (Frančiška Terezija), vendar so jo vedno klicali le Therese ali Petite Therese (Mala Terezija). Ko je bila mala Terezija stara kaka dva meseca, je zbolela in zaskrbljena mati jo je poslala v oskrbo na deželo, kjer je punčka okrevala. Leta 1877 je mama Zelie umrla za rakom. Nekaj mesecev pozneje se je oče s svojimi petimi hčerkami preselil v Lisieux. Konec maja leta 1887 je petnajstletna Terezija svojemu očetu razodela željo, da bi vstopila v karmeličanski samostan, v katerem sta že bili njeni sestri Pavlina in Marija. Oče je bil takoj pripravljen ustreči želji svoje ‘male kraljice’, kakor je rad imenoval svojo najmlajšo hčerko. Z njo se je boril, da bi prišla v samostan. Po pravilih strogega karmeličanskega reda ne sme v samostan nihče pred izpolnjenim dvajsetim letom –Terezija je sklenila poskusiti vse, da se ji vrata Karmela odpro. Šla je celo k papežu Leonu XIII., ki ji je dejal: »Storite, kar bodo rekli predstojniki – če bo Bog hotel, boste prišli v Karmel.« 9. aprila 1888 je vstopila v karmeličanski samostan v Lisieuxu, kjer sta jo že čakali dve sestri. Petnajstletna redovnica je bila svojim redovnim sestram zgled v vseh krepostih. V samostanu je preživela devet let pod imenom ‘sestra Terezija Deteta Jezusa’. Zadnja štiri leta je bila voditeljica novink, s katerimi je imela zanimive pogovore o redovnem življenju.
Na veliki petek, 2. aprila 1896, je prvič izkašljala kri, kar je bil jasen znak jetike, ki je bila do konca 19. stoletja praktično neozdravljiva bolezen. Po hudem telesnem in duševnem trpljenju je umrla 30. septembra 1897. Točno leto dni po smrti so bili objavljeni njeni zapiski (Povest duše) in so še danes priljubljeno duhovno branje za vsakogar, ki išče svojo »malo pot« v nebesa. Glavna misel te knjige je: k Bogu pridemo po poti duhovnega otroštva. Za blaženo je bila razglašena leta 1923, za svetnico pa jo je leta 1925 razglasil papež Pij XI; tedaj je bila razglašena tudi za glavno zavetnico misijonov. Leta 1944 je bila Terezija skupaj s sveto Ivano Orleansko razglašena kot druga zavetnica Francije. Nad njenim grobom v Lisieuxu stoji danes mogočna bazilika, ki je takoj za Lurdom najbolj priljubljen romarski kraj v Franciji.
Njeni zapisi kažejo njeno izredno duhovno bogastvo in so bili razlog, da jo je leta 1997 papež Janez Pavel II. razglasil za cerkveno učiteljico. Opisal jo je kot osebo, ki je znala izkazati ljubezen do bližnjega v navadnih stvareh vsakdanjega življenja. Njen poklic v Cerkvi je bila ljubezen. Stopala je po mali poti otroka, ki z drznim zaupanjem najde svoje zavetje v Bogu. Papež je za razglasitev Terezije iz Lisieuxa za cerkveno učiteljico izbral srečanje mladih, ker je njeno sporočilo še posebej aktualno za mlade. V šoli evangelija Terezija mlade vodi h krščanski zrelosti, ko »jih kliče k brezmejni velikodušnosti in jih vabi v srce Cerkve, da bi bili apostoli in žive priče Kristusove ljubezni«.
Njena starša je papež Frančišek leta 2015 razglasil za svetnika in za zavetnika krščanskih družin.
Zanimivost: Ime Tereza danes nosi 231 prebivalk Slovenije, daljšo različico imena (Terezija) pa precej več, kar 5690. Nekatere ženske s tem imenom seveda lahko godujejo tudi na praznik katere druge sv. Terezije, na primer sv. Terezije Avilske – 15. oktobra. Z imenom Terezija Cvetka ali Cvetka Terezija se ponaša 65 prebivalk Slovenije, ime Cvetka pa po podatkih slovenskega statističnega urada nosi 3395 posameznic.
V Sloveniji je tej mladi svetnici posvečena zgolj ena župnijska cerkev, in sicer cerkev na Kodeljevem v Ljubljani, v mnogih pa najdemo njeno podobo. Zanimivost za našo župnijsko cerkev je, da je bila naša nova župnijska cerkev, zgrajena po velikem ljubljanskem potresu, posvečena le 10 dni po njeni smrti (10. oktobra 1897), kar nas še bolj povezuje s to čudovito svetnico.
Sveta Mala Terezija je rekla: “Ko me bodo po smrti prosili pomoči, bom najprej pogledala Gospodu v oči. Če bom videla, da se strinja z zaprošenim, bom nadaljevala svojo prošnjo, če pa ne, ga ne bom nadlegovala, ker želim to, kar on hoče.”
Terezija v nebeški slavi, vodnica, vzor mi bodi ti. Lepoto svoje čiste duše le z enim žarkom v me prelij, da kakor ti, po mali poti dospem Ljubezni in Dobroti.