Kip sv. Notburge najdemo v naši cerkvi na oltarju v desni stranski kapeli na skrajno levi strani. Sv. Notburga je zavetnica služkinj, kmetov, Tirolske, prosijo jo za srečen porod, zaščito pred boleznimi živine ter za uspešno kmečko delo. Umetniki jo pogosto upodabljajo kot deklo z molznikom, vrčem mleka in hlebcem kruha v predpasniku, s srpom v roki ter s klasom ali cvetjem. Srp je pogosto videti lebdeč kar izvira iz legende.
Ženska oblika imena je preprosto Notburga, v ljudskem narečju pa se pojavljata tudi Notbugi ali Burgica. Moške oblike so neznane. Ime se v Sloveniji ne pojavlja.
Notburga (ok. 1265–13. september 1313) se je rodila v Rattenbergu na Avstrijskem Tirolskem. Mati jo je dobro vzgojila in jo predvsem učila, naj povsod v naravi gleda Boga. Stara osemnajst let, je šla Notburga služit v bližnji grad. Tam je bila najprej dekla, potem vratarica in slednjič kuharica. S privoljenjem graščakinje je veliko razdala revežem. Po gospodarjevi smrti je prešel grad v last njegovemu sinu; ta sicer ni bil napačen človek, toda preveč pod vplivom skope in trdosrčne žene. Notburgi ni dovolila podpirati revežem, češ, kar preostaja, naj raje dobijo prašiči. Ko je Notburga nekoč nesla revežem, kar si je bila odtrgala od ust, jo je mladi grof prestregel in z ženo sta ji takoj odpovedala službo, čeprav sta v njenem predpasniku našla le lesene ostružke in kis, kljub temu, da si je prej naložila koščke kruha in vino.
Notburga je šla zatem služit k nekemu kmetu v vas Eben. Izgovorila si je, da bo smela vsako soboto pustiti delo, brž ko bo pri bližnji cerkvi sv. Ruperta zazvonilo k nedelji, da se bo pripravila za Gospodov dan. Neko soboto ob žetvi je bilo posebno veliko dela. »Delo moramo dokončati, Notburga,« je dejal kmet. Dekla je odvrnila: »Naj srp odloči med teboj in menoj, gospodar.« Notburga je tedaj dvignila srp, izpodmaknila roko in srp je obvisel sam v zraku. Njivo, na kateri naj bi se to zgodilo, ljudje še danes imenujejo »božja njiva«.
Z Notburgo je od gradu, kjer je prej služila, odšel tudi božji blagoslov. Godpodarica je zbolela in Notburga si je od gospodarja izprosila, da je smela iti bolnici streč nakar je spokorno umrla. Ko se je pozneje grof oženil z blago Marjeto, sta vzela Notburgo nazaj in spet je bil gradu blagoslov. Tam je Notburga tudi umrla, stara oseminštirideset let. Pokopali so jo v Ebnu. Njen grob so obiskovali romarji od blizu in daleč. Romarska knjiga hrani številna imena slovenskega izvora, znamenje, da je bilo njeno češčenje razširjeno tudi med Slovenci.
Ni znano za uradno postopek beatifikacije, toda papež Pij IX. jo je kanoniziral 27. marca 1862 v baziliki sv. Petra v Rimu. Sv. Notburga je še posebej češčena v alpskih pokrajinah (Tirolska, Bavarska, Avstrija) kot priprošnjica za kmečko delo, živino in porod. V Sloveniji je prav tako češčena kjer je bila priljubljena kot zaščitnica kmetijstva in družin. na primer proč pri oltarjih v cerkvah. Goduje 14. septembra. V Sloveniji sta sv. Notburgi posvečeni dve.
Lebdeči srp iz legende, ki je za trenutek ostal v zraku in prikazal Notburgino pravičnost in blaginjo, ki jo je prinesla nazaj gospodarstvu v gradu, je simbol pravice in božje volje.
Sv. Notburga, pomagaj nam, da bomo znali videti kako cvetlice lepo gledajo proti soncu in bomo tako kot ti tudi mi vedno gledali proti Bogu in v molitvi k njemu povzdigovali svoje srce. Bodi nam priprošnjica za uspešno delo na njivah in vrtovih ter pomagaj mladim materam pri porodu.