Podobi svetih Mohorja in Fortunata najdemo v naši cerkvi na desnem stranskem oltarju, na sredini čisto zgoraj. Umetniki ju najpogosteje upodabljajo kot rimska vojaka ali diakona z mučeniškimi simboli – palmovo vejo, mečem ali knjigo. Pogosto stojita skupaj, saj ju Cerkev že od nekdaj časti kot neločljiva prijatelja in pričevalca vere. Sveta Mohor in Fortunat sta zgodnjekrščanska mučenca, zavetnika Ogleja in zavetnika številnih slovenskih župnij, kmetov, vinogradnikov ter na slovenskem knjigarnarjev, tiskarjev in založnikov.
Ime Mohor ima v slovenščini več oblik. Moške oblike so Mohor, Mohorin in Hermagor, ženske pa Mohorja, Mohorka ali Hermagora. Tudi ime Fortunat ima več različic: Fortunat, Fortun, Fortko, pri ženskah pa Fortunata ali Fortunka. Ime Mohor je nastalo iz latinskega imena Hermagoras, kar pomeni “govorim javno”. Fortunat pa izhaja iz latinskega pridevnika fortunatus in pomeni srečen, blažen ali premožen. Imeni danes nista pogosti, vendar imata pomembno mesto v slovenski verski in kulturni dediščini.
Življenje in smrt mučencev sv. Mohorja in Fortunata je prepleteno s številnimi legendami, tako da ne moremo zanesljivo določiti ne časa ne kraja njunega mučeništva.
Po stari legendi, ki je bila prvič objavljena v spisih langobardskega zgodovinarja Pavla Diakona (umrl je leta 799), naj bi oznanjal blagovest v Ogleju sam sveti Marko, ki naj bi tam napisal svoj evangelij, vodstvo škofije pa izročil Hermagorju-Mohorju, ki naj bi ga nato sam sveti Peter posvetil v škofa. Mohor naj bi skupaj z diakonom Fortunatom dal življenje za Kristusa pod cesarjem Neronom okoli leta 67. To izročilo se je po znameniti Zlati legendi razširilo po vseh pokrajinah krščanskega Zahoda. God škofa Mohorja in diakona Fortunata so v oglejski Cerkvi obhajali 12. julija, kot spominski dan prenosa njunih relikvij in to je njun godovni dan še danes.
Zgodovinsko pa je bolj zanesljivo, kar je zabeleženo v spominu škofije Sirmium (današnja Sremska Mitrovica): mučeništvo naj bi po teh zapiskih prestala pod cesarjem Dioklecijanom leta 303 ali 304. Mohor naj bi bil nižji klerik škofa v Singidunu, današnjem Beogradu in je leta 303 je bežal pred preganjalci v Sirmium, kjer je pred poganskim sodiščem pogumno pričal za Kristusa, podobno kot diakon Fortunat.
V času preseljevanja narodov (najbrž med letoma 408 in 409) so v skrbi, da jih zavarujejo pred oskrunitvijo, kosti obeh mučencev prenesli v Oglej. Tako se je svetima Mohorju in Fortunatu prijelo ime »oglejska mučenca«. Tam sta bila zelo češčena in sta postala zavetnika oglejskega patriarhata. Oglej je bil žarišče misijonskega delovanja med Slovenci južno od reke Drave. Od leta 1461 do 1961 – torej natanko petsto let – sta bila sveta Mohor in Fortunat prva zavetnika ljubljanske škofije, odtlej sta njena drugotna patrona, saj sta jima leta 1961, ob ponovnem povzdigu v nadškofijo, to vlogo kot slovanska apostola “prevzela” Ciril in Metod.
Za Slovence sta sveta Mohor in Fortunat posebej pomembna zato, ker sta bila med prvimi svetniki, ki so jih častili tudi na našem ozemlju. Mnoge cerkve po Sloveniji so posvečene prav njima, zlasti na Koroškem in Gorenjskem, pa tudi največja cerkev v Sloveniji – cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Gornjem Gradu. Po svetem Mohorju se imenuje tudi več hribov, vrhov in naselij (Šmohor idr.).
Njuno ime nosi tudi Mohorjeva družba, ki je veliko prispevala k razvoju slovenskega jezika, knjige in kulture. Sveta Mohor in Fortunat sta po izročilu širila evangelij — »knjigo vseh knjig« in veljata za oznanjevalca krščanske vere iz Ogleja med Slovenci. Slomšek je zapisal: »Kar sta Čehoslovakom brata Ciril in Metod, to je nam Slovencem sveti Mohor. Bil je od samega svetega Petra v našem starodavnem Ogleju za škofa posvečen in iz Ogleja se je prisvetila Slovencem zveličavna luč svete krščanske vere … Le v krščanstvu cveti in zori prava osrečilna omika; zatorej je prav in spodobno, da se društvo, ki nosi in širi med Slovenci pravo omiko, po tem apostolu prave omike tudi imenuje Društvo sv. Mohorja…«. Zato sta danes pri Slovencih povezana z založništvom, knjigami, širjenjem izobrazbe in kulture ter posredno tudi s knjigarnarji.
Med ljudmi je znan tudi pregovor: »Če je na Mohorja lepo vreme, bo dobra letina.« To kaže, da sta bila povezana tudi z življenjem kmetov in naravo.
Sveti Mohor in Fortunat, prosita za nas, da bomo trdni v veri, pošteni v življenju in pripravljeni pomagati ljudem okoli sebe. Varujta naše družine in naš slovenski narod. Amen.