Kip svete Lucije (tudi Lukija) najdemo v naši cerkvi na levem stranskem oltarju, čisto na vrhu na levi strani. Njeno ime izhaja iz latinskega imena Lucia, ki je ženska oblika imena Lucius; oboje pa izvira iz besede lux, lucis, kar pomeni »svetloba, sijaj, luč«. Zaradi tega je postala zavetnica slepih in slabovidnih ter vseh, ki trpijo zaradi bolezni oči. V različnih izročilih jo prosijo za pomoč kmetje, steklarji, krojači, pisarji in mnogi drugi. Poleg tega je zavetnica mesta Sirakuze na Siciliji, kjer je živela.
Umetniki jo upodabljajo kot devico v dolgi beli obleki; njeni atributi so palma (znamenje mučeništva), knjiga, svetilka, sveča, plamenica, meč ali bodalo. Pri nas pa jo najpogosteje vidimo z značilnim pladnjem, na katerem ležijo oči – to izhaja iz legende, da si je sama iztaknila oči, da bi se izognila vsiljenemu snubcu; oči je poslala snubcu, ker so mu bile njene oči tako všeč, angel pa naj bi ji prinesel nove, še lepše.
Oblike imena Lucija so: Lucia, Lučija, Lucie, Luciana, Lučana, Luci, Luca; moške oblike pa: Lucij, Lucijan.
Lucija se je rodila okoli leta 283 v Sirakuzah na Siciliji plemenitim in premožnim staršem. Očeta je izgubila že kot otrok, mati Evtihija pa jo je vzgajala v veri. Legenda pripoveduje, da jo je mati vodila na grobove mučencev, kjer je Lucija začutila željo po posvečenem življenju in zaobljubila devištvo. Mati je želela hčer omožiti s plemenitim mladeničem, ki je bil še pogan, a Lucija je hotela ostati zvesta Kristusu.
Ko je mati hudo zbolela, sta skupaj poromali na grob sv. Agate, kjer je Evtihija po priprošnji ozdravela. Lucija je takrat razdrla zaroko in začela svoje imetje razdajati revežem. Užaljeni zaročenec jo je zatožil pri oblastnikih, da je kristjanka – kar je bilo v času cesarja Dioklecijana smrtno nevarno. Ker se Lucija ni hotela odpovedati veri, so jo izročili mučenju. Legenda pripoveduje, da ogenj in vrelo olje niso škodovali njeni čistosti in da so jo na koncu usmrtili z mečem, katerega so ji zabodli v grlo. Po legendi naj bi še po tem molila. Umrla je 13. decembra leta 304. Pred smrtjo je še utegnila prejeti evharistijo in napovedala skorajšnjo smrt cesarja Dioklecijana ter bližnji konec preganjanja kristjanov. Prerokba se je uresničila. Po zmagi Konstantina pri Milvijskem mostu leta 312 je z Milanskim ediktom leta 313 krščanstvo dobilo svobodo izpovedovanja.
Najstarejši zapisi o njenem češčenju segajo v 5. stoletje. Češčenje sv. Lucije se je razširilo po vsej Italiji in tudi v naše kraje. Njene relikvije so bile dolgo časa v cerkvi sv. Lucije v Benetkah, po rušitvi cerkve pa so jih prenesli v cerkev San Geremia (Sveti Jeremija), kjer so še danes.
God sv. Lucije praznujemo 13. decembra. Po starem julijanskem koledarju je bil to dan najdaljše noči v letu, zato je Lucija postala svetnica luči. Častijo jo katoličani in pravoslavni kristjani. Po ljudskem izročilu na njen god sejemo božično žito, ki v temi in mrazu vzklije kot znamenje upanja in novega življenja. V Sloveniji je sv. Luciji posvečenih 12 cerkva, njeno ime pa nosi tudi kraj Lucija pri Portorožu, ki je do leta 1952 nosil ime Sveta Lucija. Sveta Lucija se je do leta 1952 imenoval tudi sedanji kraj Most na Soči.
Čeprav so se okoli življenja sv. Lucije spletle številne legende, je gotovo, da je bila zgodaj čaščena kot mučenka in zgled zvestobe. Svoji odločitvi, da ostane neporočena in živi v popolni podaritvi Bogu, je ostala zvesta vse do smrti.
Sveta Lucija, devica in mučenka, izprosi mi pri Bogu močno vero, pogum v preizkušnjah in zvestobo Kristusu do konca. Naj moje oči gledajo dobro, moje srce pa naj ostane čisto in polno svetlobe.