Sveta Cecilija je zavetnica cerkvene glasbe, pevcev, glasbenikov, organistov in izdelovalcev glasbil. Umetniki jo najpogosteje upodabljajo z orglami ali drugim glasbilom, knjigo, rano na vratu, pogosto tudi s palmo mučeništva in cvetnim vencem, kar simbolizira njeno zvestobo Bogu in mučeniško smrt.
Ženske oblike imena Cecilija so Cica, Ceca, Cili, CIla, Cilka, Celija, Cicilija, Cilika, obstajajo pa tudi moške: Cecil, Cecilij, Cile.
Verodostojna pričevanja o njenem mučeništvu niso ohranjena, obstaja pa pasijon iz 5. stoletja, po katerem naj bi Cecilija živela v času papeža Urbana I. (222–230). Zanesljivo je, da mučenka ni legendarna oseba, kajti v Kalistovih katakombah so v začetku 9. stoletja poleg kripte papežev odkrili grob z njenimi nepoškodovanimi relikvijami. Ta najdba se ujema z navedbo pasijona, da je dal papež Urban njene posmrtne ostanke pokopati med škofi, spoznavalci in mučenci. Relikvije so prenesli v rimsko četrt Trastevere v baziliko, ki zdaj nosi ime sv. Cecilije.
Omenjeni pasijon poroča, da se je Cecilija poročila s poganom Valerijanom, ki pa je na njeno prošnjo tudi sam prejel sveti krst. Ko se je po krstu vrnil k svoji ženi, je zagledal ob njej angela, ki ji je podajal venec iz lilij in vrtnic. Valerijan je pridobil za krščanstvo tudi svojega brata Tiburcija. Oba sta se ponudila, da bosta pokopavala mučence, ki jih je dal usmrtiti mestni prefekt Turcij Almahij. Pri tem sta bila zasačena in izdana, mučena in obglavljena.
Oblastnik je hotel Cecilijo pridobiti za odpad od krščanske vere. Ko se mu to ni posrečilo, jo je obsodil na grmado, vendar je iz plamenov prišla nepoškodovana, zato je ukazal, naj jo obglavijo. Pasijon pravi, da jo je rabelj trikrat udaril z mečem, vendar je ostala živa še tri dni. V tistem času naj bi razdelila svoje premoženje, papeža Urbana pa prosila, naj njeno hišo spremeni v cerkev.
Sveta Cecilija ni bila svetnica razglašena v današnjem pomenu kanonizacije, saj so prve mučence kot svetnike častili že zgodnji kristjani. V 15. stoletju so začeli sv. Cecilijo častiti kot zavetnico glasbe, ker je, kakor pripoveduje pasijon, na poročni slovesnosti v svojem srcu slišala nebeško glasbo in opevala Boga. Leta 1584 je bila v Rimu ustanovljena bratovščina sv. Cecilije kot organizacija glasbenikov. Tudi francoski glasbeniki so od 16. stoletja naprej Cecilijo častili za svojo zavetnico in njen god vsako leto obhajali 22. novembra, kot ga obhajamo še danes.
Po sv. Ceciliji, zavetnici cerkvene glasbe, je dobilo ime cecilijanstvo, gibanje za prenovo katoliške cerkvene glasbe v 19. stoletju. Po zgledu cecilijanskih društev za nemško govoreče dežele je bilo leta 1877 Cecilijino društvo ustanovljeno tudi v Ljubljani, deset let pozneje pa še v Mariboru. Za širjenje svojih idej so ustanovili orglarsko šolo, ki je v letih med 1877 in 1945 vzgojila 360 organistov, ter list Cerkveni glasbenik, najstarejšo slovensko glasbeno revijo (prva številka je izšla leta 1878). Pri tem delu društva sta osrednjo vlogo odigrala Anton Foerster in Stanko Premrl. Cecilijino društvo je pomenilo osrednje gibanje v skrbi za umetniško, sodobno in slovensko cerkveno glasbo.
Sveta Cecilija ima tudi pri Slovencih poseben pomen, saj jo častijo številni cerkveni zbori, organisti in glasbeniki. Na njen god pogosto potekajo koncerti cerkvene glasbe in srečanja pevskih zborov. V mnogih župnijah je ta dan praznik cerkvenega petja. Med pevci je znan rek: “Kdor na Cecilijin god zapoje, naj celo leto lepo poje.”
Sveta Cecilija, zavetnica cerkvene glasbe, pomagaj nam, da bomo s pesmijo in življenjem slavili Boga. Izprosi nam čisto srce in veselje v službi dobrega.