Podobo svetih Cirila in Metoda najdemo v naši cerkvi čisto na vrhu, v sredini levega stranskega oltarja. Sveta Ciril in Metod veljata za apostola Slovanov in sozavetnika Evrope, slovanskih narodov, učencev, učiteljev ter piscev. Umetniki ju najpogosteje upodabljajo skupaj: Ciril običajno drži knjigo ali zvitek z glagolico, Metod pa pastirsko palico ali škofovsko oblačilo. Pogosto sta prikazana kot oznanjevalca vere med Slovani, obkrožena s simboli pisave in bogoslužja.
Ime Ciril ima v slovenščini več oblik: moške različice so npr. Ciril, Cirij, Cirko, ženske pa Cirila, Cirilka, Cira. Ime Metod se pojavlja v moških oblikah kot Metod, Meto, Metodij, ženskih pa Metoda, Metodija ali Metka. Izpeljanke obeh imen so danes razmeroma redke, a imajo zgodovinski in kulturni pomen v slovenskem prostoru, prisotne pa so predvsem v tradicionalnem ali družinskem poimenovanju.
Ciril (roj. Konstantin, okoli leta 827) in Metod (roj. Mihael, okoli 815) sta bila brata iz Soluna, pomembnega mesta v Bizantinskem cesarstvu, kjer je živelo veliko Slovanov. Starejši brat Mihael se je že zgodaj odločil za redovništvo in je ob vstopu v samostan dobil ime Metod. Konstantin je bil knjižničar. Študiral je v Carigradu, kjer je postal znan kot izjemen učenjak, filozof in jezikoslovec in bil posvečen v duhovnika. Zaradi svoje učenosti je dobil vzdevek »Filozof«. Ime Ciril je dobil šele precej pozneje.
Okoli leta 860 ju je cesar poslal misijonarit na polotok Krim v današnji Ukrajini. Na prošnjo moravskega kneza Rastislava, ki je želel, da bi njegovo ljudstvo razumelo krščanski nauk v lastnem jeziku, sta leta 862 odšla misijonarit med Slovane. Poznala sta slovanski jezik iz okolice Soluna, vendar ni čisto jasno, ali je bil to njun materni jezik ali pa sta se ga naučila od slovanskih sosedov. Med Slovani na Velikomoravskem (prva velika slovanska država – današnja Slovaška in Češka) sta od leta 863 širila krščansko oznanilo v slovanskem jeziku. Ciril je zato ustvaril glagolico, prvo slovansko pisavo, s katero sta prevedla Sveto pismo in bogoslužne knjige v staro slovanščino (pisava glagolica je poimenovana po stari slovanski besedi glagolati = govoriti). To je bil izjemen dosežek, saj je omogočil širjenje pismenosti in verskega življenja v domačem jeziku. S tem sta se zamerila nemško govoreči duhovščini, ki je protestirala pri papežu. Pri tem so se sklicevali na »teorijo treh jezikov« – namreč, da so sveti samo trije jeziki (hebrejščina, grščina in latinščina) in da mora bogoslužje potekati v enem od njih. Jezik, ki sta ga uporabljala Ciril in Metod, so takrat imenovali preprosto slovanski jezik, danes pa ga imenujemo stara cerkvena slovanščina. Brata sta se zaradi nasprotovanj odpravila v Rim, kjer sta zagovarjala svoje delo. Papež Hadrijan II. je njuno prizadevanje podprl in dovolil uporabo slovanskega jezika pri bogoslužju.
Ciril je v Rimu zbolel, vstopil v samostan in kmalu zatem, leta 869, umrl. Metod je nadaljeval njuno delo; papež ga je imenoval za slovanskega nadškofa in nadaljeval je misijonarsko delo med Slovani. Kljub številnim težavam, vključno z zaporom zaradi nasprotovanja, je vztrajal do svoje smrti leta 6. aprila 885. Njuni učenci so po Metodovi smrti nadaljevali njuno delo in širili slovansko pismenost po širšem prostoru.
Za Slovence sta Ciril in Metod izjemno pomembna, saj sta postavila temelje slovanske pismenosti, iz katere se je razvijala tudi slovenska kultura in jezik. Njuno delo simbolizira pravico do uporabe lastnega jezika v veri in izobraževanju. Pogosto se omenja misel: »Vsak narod naj Boga slavi v svojem jeziku.« Sveti papež Janez Pavel II. ju je leta 1980 imenoval za sozavetnika Evrope. V ljubljanski nadškofiji sta glavna zavetnika, v mariborski nadškofiji pa druga zavetnika nadškofije. V murskosoboški škofij je sv. Metod glavni zavetnik škofije, njun god, 5. julija pa v Katoliški cerkvi v Sloveniji obhajamo kot slovesni praznik. Proti koncu 19. stoletja, ko je bila zelo živa vseslovanska misel, se je cerkvenemu češčenju pridružilo tudi rodoljubno in na večer pred njunim godom so po gričih zagoreli kresovi.
Sveta Ciril in Metod, prosita za nas, da bomo cenili svoj jezik in vero ter živeli v slogi in modrosti. Pomagajta nam, da bomo pogumno ohranjali svojo kulturno dediščino.