Podobo svete Barbare najdemo v domači cerkvi v osrednjem delu v desni stranski kapeli. Umetniki jo upodabljajo s stolpom s tremi okni, kelihom in hostijo, krono na glavi, mečem, plamenico, topovsko cevjo, pavjim perjem, dolgim plaščem, pokrivalom na glavi… Je zavetnica rudarjev, stolpov, kmetov, arhitektov, gradbenih delavcev, krovcev, zidarjev, livarjev, kovačev, kamnosekov, tesarjev, grobarjev, zvonarjev, klobučarjev, kuharjev, mesarjev, deklet, ujetnikov, topništva, trdnjav, gasilcev, umirajočih in za srečno zadnjo uro; proti ognju, neurju, vročici in kugi; priprošnjica v stiski. Skratka vsestranska zavetnica.
Ime izhaja iz enakega latinskega in starogrškega imena barbarus oz. barbaros, to pa iz besede barbara, ki pomeni »tujka, tuj, negrški; tujec, Negrk, neomikan, neveden, krut, divji, barbar«. Poznamo različice imena in sicer Bara, Barba, Barbi, Barbika, Barbka, Barika, Varja, Varjenka, Varvara, …
Kakor za velik del svetnikov iz zgodnje krščanske dobe tudi za sv. Barbaro velja, da o njenem življenju in mučeniški smrti nimamo zanesljivih poročil, marveč smo navezani na legendo, ki je nastala dosti pozneje. Bila naj bi edina hči bogatega pogana iz Nikodemije z imenom Dioskur, ki je bil zagrizen sovražnik kristjanov. Barbara je bila lepa, učena in bistrega razuma. Oče jo je imel, da bi jo obvaroval od zunanjega sveta, zastraženo in zaprto v stolpu. Med osamljenostjo v stolpu je imela veliko časa za razmišljanje in tako tudi spoznala krščanstvo. Potem, ko je zavrnila možitveno ponudbo, ki ji jo je posredoval oče, je oče z namenom, da se bo premislila, odšel na daljše potovanje. Med očetovo odsotnostjo je ukazala, naj naredijo na stolpu namesto dveh oken tri okna. Ko se je oče vrnil s potovanja, je takoj videl, da ima stolp še tretje okno, pred vrati pa je našel križ. Barbara mu je pojasnila, da je to simbol Svete Trojice in da tako skozi vsa tri okna »prihaja k njej milost troedinega Boga«. Priznala mu je, da je medtem, ko je bil odsoten, prejela krst. To je očeta tako razjezilo, da je stopil proti njej, da bi jo udaril, pa je v tleh nenadoma nastala odprtina, ki jo je skrila (zato je zavetnica rudarjev). Oče jo je dal zapreti v stolp, a so se vrata sama od sebe odprla. Pozneje jo je odvlekel pred deželnega upravitelja, ta pa jo je dal bičati. A Barbari se je to zdelo kot božanje s pavovim perjem. Ponoči se ji je prikazoval Kristus (angeli), ji ozdravljal rane in jo krepil. Deželni upravitelj jo je dal tepsti s kiji, jo žgati z baklami in ji odrezati prsi. Bakle, s katerimi so jo hoteli zažgati, so ugasnile, čim so se ji z njimi približali. Med mučenjem je svetnica molila: »Gospod, ti preiskuješ srca in obisti, ti veš, kako močno hrepenim po tebi; prosim te, ne zapusti me in stoj mi ob strani do konca! Ne zavrzi me izpred svojega obličja in ne odvzemi mi svojega Svetega Duha!« Navkljub strašnemu mučenju je ostala zvesta svoji veri. Nazadnje so jo obsodili na smrt z obglavljenjem. Njen oče ji je sam z mečem odrezal glavo, a ga je že v naslednjem trenutku ubila strela. Umrla naj bi 4. decembra leta 306 v rodni Nikodemiji v provinci Bitiniji v Mali Aziji. Barbarino truplo je pokopal kristjan Valentin, njen grob pa je postal kraj čudežev. Kljub temu da je njeno življenje ena sama, težko preverljiva in nezanesljiva legenda, jo ljudje vseh časov izredno častijo in jo prištevajo k štirinajstim priljubljenim zavetnikom v sili.
Sveta Barbara je bila razglašena za svetnico že v zgodnjem krščanskem obdobju, vendar natančen datum in papež, ki jo je formalno razglasil za svetnico, nista znana. Razlog za to je, da se je čaščenje sv. Barbare začelo in hitro razširilo po vzhodni in zahodni Cerkvi že v 6. stoletju, že pred oblikovanjem formalnega postopka kanonizacije, ki se je začel šele v 12. stoletju.
Kar nekaj slovenskih pregovorov je povezanih s sv. Barbaro:
- Sveta Barbara zavija cunje.
- Če je na sveto Barbaro zeleno, bo božič bel.
- Če Barbara po snegu gre, Miklavž po blatu gre.
- Barbara če po poljih pokrije (s snegom) strnišča, kuri nam v dolgi zimi peči in ognjišča.
Sveta Barbara, daj nam moč, da bomo tako kot si ti v vseh trenutkih bolečine ostala zvesta veri, v vseh življenjskih preizkušnjah ohranili vero v Boga. Stoj nam ob strani in nam bodi priprošnjica za srečno zadnjo uro.