Slovesno sv. mašo ob obletnici posvetitve naše cerkve je letos vodil letošnji zlatomašnik, dekan in častni kanonik ljubljanske nadškofije g. Alojzij Grebenc, potem ko je v soboto pred žegnanjsko nedeljo somaševal na slovesnosti sv. birme. V uvodnem pozdravu g. dekana smo se spomnili povezave zakramenta sv. birme z žegnanjsko nedeljo, to je »obletnico posvetitve naše župnijske cerkve, ko je bila naša cerkev maziljena na dvanajstih mestih, ki so zaznamovana s t. i. posvetilnimi križi: ‘Vsakokrat, ko stopimo v cerkev, nas kropilnik spomni na naš krst, dvanajst posvetilnih križev, ki jih je toliko kot apostolov, pa na naše apostolsko poslanstvo in na maziljenje, ki smo ga prejeli pri sv. birmi.’« O tem je pred leti v mesečnih oznanilih pisal naš duhovni pomočnik g. Jožef Drolc. S tem je pokazal na zelo tesno povezavo med zakramenti in cerkvijo kot posvečenim prostorom, kjer obhajamo zakramente.
Dekanu smo hvaležni, da je na povabilo našega g. župnika prišel k nam vodit slovesno sv. mašo ob letošnji obletnici posvetitve naše cerkve. Zelo cenimo tudi njegov čut za človeka, za njegove stiske v sodobni družbi, ki je marsikdaj zelo neprizanesljiva do posameznika. O tem zna spregovoriti z jasno in duhovno poglobljeno besedo.
V nadaljevanju navajamo in deloma povzemamo nekaj misli iz njegovega nagovora. »Kakor ima človek dva osebna praznika, rojstvo in god, tako ima tudi cerkev kot zgradba dva osebna praznika, ki ju zaznamujemo z datumom posvetitve cerkve in patrocinijem (praznovanjem godu zavetnika cerkve) … Danes je spominski dan, ko je bila cerkev v vaši župniji posvečena in s tem kot sakralna zgradba izvzeta iz posvetne rabe.« Vemo, da jo je posvetil takratni ljubljanski knezoškof Jakob Missia 10. oktobra 1897.
»Gradnja cerkve je bila podprta s finančno pomočjo dunajske vlade po ljubljanskem potresu 1895, ki je porušil staro cerkev. Pa tudi sicer bi nastopila potreba po večji Božji hiši, kajti ta del Ljubljane se je izredno razširil.« G. dekan je poudaril, da je s cerkvijo »ta del Ljubljane dobil svojo dušo«. »Brez te cerkve bi bilo to naselje pusto in brezdušno. Brez te cerkve si ne moremo predstavljati tega dela Ljubljane in hvala Bogu, da ima župnija modre duhovnike, ki znajo to dušo kraja ohranjati in jo vzdrževati, še več, cerkev je bila v zadnjih letih dopolnjena s številnimi novostmi, ki imajo svojo umetniško vrednost.«
»Župnijska cerkev s pokopališčem ima izjemno pomembno vlogo v življenju človeka, saj nas spremlja od zibeli do groba in še čez, ko se opravljajo molitve in daritve svete maše za pokoj duš rajnih …« V Cerkvi »smo s krstom vključeni v občestvo svetih« in smo »božji domačini«; »samo Cerkev je tista, ki ima odgovor na vprašanje smisla življenja«.
»Vera je največja dobrina za človeka, saj edina osmišlja človekovo življenje. Ko sem sam prišel do teh spoznanj, sem začutil vabilo in celo potrebo, naj stopim v službo oznanjevalcev te resnice. In po petdesetih letih z vso iskrenostjo rečem, da mi ni bilo nikoli žal, da sem poslušal glas vesti. Petdeset in več let spoznavam, kako je vse na tem svetu nezaslužen Božji dar. Temu spoznanju sledi hvaležnost za vse. Za življenje, za starše, brate, sestre, sorodnike, svobodno domovino in državo. Za izobrazbo, za številne zglede dobrih ljudi. Tudi za vas, dragi poljski farani, za vašo zvestobo, ki jo izkazujete z obiskom nedeljske svete maše. Vi ste žive priče Kristusa v svetu. Ostanite pogumni in zvesti še naprej. Amen.«
Slovesni sveti maši je sledila pogostitev na župnijskem dvorišču. Ob pecivu in pijači je bila dragocena priložnost za sproščen pogovor. Zahvala za pogostitev gre g. župniku, ki je poskrbel za pijačo (sok, vino in pivo »rokovnjač«) ter skrbnim in požrtvovalnim gospodinjam, ki so pripravile pecivo.
Nagovor dekana si v celoti lahko preberete na povezavi Nagovor.
Jože Iskra
