V soboto, 26.marca 2011, smo se ob 6. uri zjutraj odpravili izpred farne cerkve na postno romanje v Vicenzo v Italiji. Pot je združila tri avtobuse romarjev iz Polja, Zadobrove in Zlatega Polja. Peljali smo se mimo Trsta po furlanski nižini, kjer so nam prijetne občutke vzbudile preorane njive ob avtocesti. Cvetoče sadno drevje, zelena trava in lepo obrezane in brsteče trte v vinogradih. Pomlad je »našo« kar močno prehitela.
Nekako na polovici poti med Benetkami in Verono se nad mestom Vicenzo dviga hrib Monte Berico z veličastnim božjepotnim svetiščem Svete Marije, ki je bil tudi cilj našega romanja. Po legendi se je v začetku 15. stoletja na tem mestu Marija dvakrat prikazala z obljubo rešitve pred kugo. V ta namen naj zgradijo svetišče. Originalno baziliko so preko stoletij večkrat prenovili in predelali znani arhitekti Palladio, Piovene in Miglioranza. Cerkev je zgrajena iz treh enakovrednih ladij, prav tako iz treh enakovrednih vhodov, ker so vsi ljudje enako vredni. Ob vstopu v baziliko, človeka, kljub vsej umetniški lepoto in raznolikosti, objame prijetna toplina, domačnost in občutek miru. Zazrt v oltarno podobo Marije, ki pod razprtim plaščem ob svojih nogah varuje pomanjšane ljudi, se ti zazdi, da si prišel k Materi, ki te sprejema, razume, pričakuje, uslišuje. Verjamem, da je vsak pred njo »izlil« svoje srce, potožil, se zahvaljeval, se priporočal in prosil. Posebna duhovna poglobitev je bila tudi sveta maša, ki so jo ob spremljavi orgel in lepem petju darovali vsi trije duhovniki. Po sveti maši smo se še nekoliko zadržali na trgu pred baziliko od koder je čudovit pogled na mesto in okolico. Ogledali smo si tudi arkadno pot, ki vodi do svetišča. Povezana je v s150 lokov, v skupinah po 10. Vsaka skupina simbolizira petnajst skrivnosti in stopetdeset Zdravih Marij iz rožnega venca. Po ten notranji obogatitvi smo si v Vicenzi ogledali zunanjost stolnice in druge mestne znamenitosti, predvsem dela arhitekta Andrea Palladia. Značilnost njegove arhitekture prestavljajo stebri in kipi.
Odpeljali smo se še v približno 20 kilometrov oddaljen kraj Lonigo , kjer smo obiskali romarsko cerkev Čudodelne Marije. Po opisu legende in ogledu cerkve, smo z molitvijo križevega pota podoživljali kristusovo trpljenje. Pomaga nam, da v hoji za trpečim Gospodom, lažje nosimo svoj križ in rastemo v ljubezni do Jezusa in vsakega človeka ter izpolnjujemo Jezusovo povabilo: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj«. Prijazen gospod župnik je povedal, da je vedno vesel slovenskih romarjev. Pospremil nas je z lepimi željami ob velikonočnih praznikih ter vsakemu romarju podelil sliko njihove cerkve z molitvijo. Napolnjeni z lepoto Marijinih svetišč in notranje obogateni, smo se vrnili proti domu.
»Ko utihnejo besede, so naša srečanja najgloblja in molk ni nikoli tako zgovoren, kakor v tišini.«
MRM
