V soboto, 18. marca, smo poromali na avstrijsko Koroško. Romanje na Koroško je bilo v znamenju liturgičnega praznika sv. Jožefa in dveh zgodovinskih slogov: gotike in baroka. Sv. mašo smo imeli v poznogotski cerkvi sv. Petra in Pavla v Pliberku , ki je tamkajšnja župnijska cerkev. Glede na to, da je bil liturgični praznik sv. Jožefa, se je spodobilo, da je maševal naš duhovni pomočnik g. Jože Drolc, skupaj z g. župnikom in g. Andrejem iz župnije Brdo pri Lukovici.
Iz Pliberka smo se napotili proti Humcu , kjer je na gričku baročna cerkev Božjega groba. Od vznožja do cerkve na vrhu so razporejene kapelice z upodobitvami posameznih skrivnosti rožnega venca. Med potjo do vrha smo zmolili križev pot. Cerkev na Humcu je v notranjščini poslikana s freskami, pod glavnim oltarjem pa je Božji grob.
Po ogledu cerkve na Humcu smo se odpravili proti Vovbram . Tamkajšnja gotska cerkev je znana po postnem prtu z začetka 16. stoletja. Na prtu so upodobljeni najpomembnejši starozavezni in novozavezni dogodki iz zgodovine odrešenja (skupaj 36 prizorov).
Zadnja postaja so bile Tinje . Tinje s Katoliškim domom prosvete Sodálitas so v marsičem duhovno srce avstrijske Koroške. V domu se zvrsti po več kot 500 prireditev na leto, v obeh deželnih jezikih, slovenščini in nemščini, kar je pomemben prispevek k sožitju slovenske manjšine in nemške večine na avstrijskem Koroškem. V domu nas je sprejel njegov rektor g. Jože Kopeinig, ki je »duša slovenskega življa na avstrijskem Koroškem«. Po prijaznem sprejemu in obilnem kosilu smo si ogledali domsko kapelo z mozaično poslikavo p. Marka Ivana Rupnika. Z zelo poglobljeno duhovno razlago nam je postregel g. Jože Kopeinig, s čimer je potrdil, da mu v prsih bije »duhovniško srce« v najplemenitejšem pomenu. Domov smo se vračali čez mejni prehod Ljubelj in se vrnili v večernih urah.
Jože Iskra
