Prvi, ponedeljkov večer sta nas nagovorila zakonca Luka in Mirjam Mavrič. Z besedo in s primeri iz svojega življenja sta osvetlila čas, ki ga starši »preživljamo« s svojimi otroki v obdobju, ko naši otroci rastejo in odraščajo (»od plenic do mozoljev«). Ugotovili smo, da vsi doživljamo enako lepe in manj lepe trenutke v našem vsakdanu, ko plujemo na naši skupni družinski barki. Polni upanja smo odšli vsak v svoje družinsko gnezdo.
Torkov večer nam je s svojo vedrino, z nasmehom, s pozitivnimi mislimi in ponosom polnila dr. Rosvita Pesek. Poudarila je, da mora biti vsak Slovenec ponosen na svoje korenine. Ne sme jih hraniti le zase, ampak mora biti aktiven državljan in svoje korenine prenašati na mlajši rod. Osvetlila je našo zgodovino osamosvajanja in večkrat poudarila, da smo nanjo lahko ponosni in jo moramo ohraniti v mislih, besedah in dejanjih.
Sreda je bila zaznamovana z obiskom škofa Antona Jamnika, ki je z besedo spodbujal že birmance pred mašo. Po maši pa je vsem nam kot romarjem upanja na tem svetu na poti v večnost namenil besede vere, upanja in ljubezni.
V četrtek zvečer je bil naš gost dr. Ivan Platovnjak. Poudaril je, da smrt ni konec, da je doživljanje bolečine ob smrti bližnjega »normalna«, da je žalovanje nujno, da moramo to sprejeti, tako tisti, ki žaluje in mu je hudo, kakor tudi tisti, ki s človekom sobivajo in so z njim povezani. Kot je »knjigi na pot« napisal nadškof, se moramo naučiti jokati s tistimi, ki jočejo, da jim lahko brišemo in sušimo solze.
Zadnji petkov večer je bil z nami dr. Anže Cunk. Z nasmehom na obrazu nam je osvetlil zakrament bolniškega maziljenja. Pravi, da to ni zadnja stopnica v našem življenju, ampak milost, ki nas lahko ozdravi za ta ali pa za oni svet. Kot bolniški duhovnik nam je s primeri iz bolnišnic, ki jih doživlja vsak dan, okrepil zavedanje, da so zakramenti pomembni, da niso »rezervirani« za posameznike, ki jih potrebujejo, ampak jih lahko prejme vsak in s tem doživi in okrepi božjo prisotnost. S tem nam je vlil upanja v življenje na zemlji in v nebesih, kamor smo vsi namenjeni kot romarji na tem svetu.
K.P.
