Ena od štirih poslednjih reči sicer ni rojstvo kot začetek življenja, temveč smrt kot konec
človekovega življenja. Črtica z naslovom Konec iz zadnje Cankarjeve knjige Podobe iz sanj
(1918) – zbirke črtic, od katerih so nekatere zaznamovane z (množičnim) umiranjem med
prvo svetovno vojno – bi lahko obveljala za pisateljevo duhovno oporoko. Pisatelj kot
prvoosebni pripovedovalec se znajde pred obličjem smrti.
»In Smrt je izpregovorila; resen in globok je bil njen glas, skoraj blag.
'Človek, povej, kako si živel, kómu živiš!'« (ZD, 23. knjiga, str. 119).
Pisatelj na njeno vprašanje ne zna odgovoriti, zato spregovori Smrt sama:
»Žela sem veličastno žetev, na brezmejnih njivah sem jo žela, kjer je bil človek sam sejal …
Nisi pomislil, da to klasje, ki je bilo pokošeno in povezano v snope, ni umrlo, temveč da bo
obrodilo tisočkratno življenje! Pomislil nisi, da nikoli še nobena solza ni bila potočena
zastonj, da nikoli nobena kaplja krvi še ni bila prelita zastonj; pomislil nisi, da je smrt mati in
da teše nebeški tesar mrtvaško posteljo in zibel obenem …« (prav tam).
Izkaže se, da je bil pisatelj v svojem življenju zavezan trem vrednotam: materi, domovini in
Bogu. Toda pred obličjem Smrti vzdrži samo zadnje: Bog. Ko pisatelj izreče to besedo, se
Smrt spremeni v »svetnico odrešenico«.
»Ime ji je bilo: Življenje, Mladost, Ljubezen. –« (120).
Pisateljeva duhovna oporoka je torej kar najtesneje povezana s krščanskim verskim
izročilom, ali še določneje, z vero, »da pravi Bog se kliče Bog ljubezni«, kakor beremo v
Prešernovi pesnitvi Krst pri Savici (Krst, 1. vrstica 29. kitice). »Bog je ljubezen,« je zapisal
apostol in evangelist Janez (1 Jn 4,8 b). Torej vidimo, da je oba velika slovenska besedna
umetnika, Prešerna in Cankarja, navdihovalo Sveto pismo kot sveta knjiga krščanskega
verstva z izjavo apostola in evangelista Janeza, da je »Bog ljubezen«. In v tem je njuna
duhovna oporoka.
Objavljeno
11. maja, 2026
Obvestila