Posvetitev novih diakonov

Diakona Andrej Kolenc in Jože Iskra , oba iz župnije Ljubljana Polje, sta na zahvalno nedeljo, 7. 11. 2010 v ljubljanski stolnici prejela red diakonata.
 

Predstavitev diakonske službe

Poleg diakonov, ki se pripravljajo na prejem mašniškega posvečenja, poznamo še stalne diakone, ki so lahko tudi poročeni. Dolgo so v Cerkvi posvečevali v diakone samo može, ki so se odločili za duhovniško službo. Služba diakona je bila in je zato še vedno pogoj za prejem mašniškega posvečenja. Od drugega Vatikanskega cerkvenega zbora (1962-1965) naprej je Cerkev spet dala možnost, da je kdo zakramentalno izbran in postavljen v »stalnega diakona« (prim. C 29). To posvečenje se deli tudi poročenim možem, da bi po naročilu krajevnega škofa s pomočjo zakramentalne milosti posvečenja v Cerkvi učinkovito opravljali službo v liturgičnem in pastoralnem življenju, v socialnih in karitativnih dejavnostih. Diakoni pomagajo škofu in duhovnikom na mnogotere načine: pri obhajanju evharistije, deliti smejo zakrament krsta, blagosloviti novoporočenca in poročati, oznanjajo evangelij med mašo in besednim bogoslužjem, lahko pridigajo, vodijo pogrebe, se posvečajo različnim karitativnim dejavnostim ter delujejo na področju šolstva, gospodarstva, sociale in kulture.
Diakonat se podeli s posebnim izlitjem Duha (posvečenje), ki upodobi prejemnika po Kristusu, Gospodu in služabniku vseh. Na diakone polagajo škofje roke ne za duhovništvo, ampak za strežništvo, to je: ne za obhajanje evharistije, ampak za služenje. Zato je diakon v Cerkvi posebno zakramentalno znamenje Kristusa kot služabnika. Njegova naloga je, da bi bil nekak tolmač potreb in želj krščanskih občestev, kakor tudi pospeševatelj službe ali diakonije Cerkve, ki je ena od bistvenih nalog Cerkve. Tako je diakonovo pomembno mesto v socialno-karitativnih dejavnostih ali ustanovah Cerkve.
Stalni diakon večinoma opravlja svojo civilno službo in le malo jih je polno zaposlenih v cerkveni službi. Tako dela diakon skupaj z ljudmi, ki so pogosto neverni, in posvečuje poklicno delo, daje krščanski zgled in kaže, da pripada poklicno delo Božjemu načrtu za naše zveličanje.
Večina stalnih diakonov je poročenih, imajo svojo družino in tako posvečujejo tudi družinsko življenje. Najprej so služabniki v družini in dajejo zgled krščanske družine. Zaradi svojega položaja večkrat lažje kot župnik pridejo v stik z družinami, ki so oddaljene od Cerkve. Zaradi zakonskega stanu se tudi laže vključujejo v družinsko in zakonsko pastoralo.

Predstavitev novih diakonov iz naše župnije

Andrej Kolenc

Dragi farani!
Kot ste verjetno že slišali, bom v začetku novembra posvečen v stalnega diakona, zato naj se vam na kratko predstavim. Pred 52 leti sem postal član našega občestva. V župnijski cerkvi sem prejel vse zakramente ter kot ministrant in veroukar preživel veliko lepih trenutkov. Pred Marijinim oltarjem sva si z ženo Celino podelila zakrament svetega zakona in se čez leta veselila krstov svojih štirih hčera: Ajde, Maje, Zale in Žive.
Čeprav so me verska vprašanja že v mladosti zanimala in sem rad prebiral sveto pismo, nisem nikoli pomislil na duhovniški poklic. Živel sem življenje povprečnega moškega: hodil sem v službo, se poročil, rojevali so se otroci, zgradil sem hišo. Toda prav pri gradnji hiše se je pričela moja poklicanost, čeprav sem se tega zavedel šele veliko let kasneje. Ko sem zidal hišo, sem doživel nesrečo (podrli so se mi gradbeni odri in padel sem s podstrešja v klet), pri kateri po človeških merilih nikakor ne bi mogel ostati živ. V najboljšem primeru bi ostal na invalidskem vozičku. Toda ko sem se v kleti zbudil, sem bil popolnoma nepoškodovan. Na dogodek sem sčasoma pozabil, a zasidral se je v mojo podzavest in čez mnogo let spet privrel na dan. Večkrat se mi je zazdelo, da me Nekdo sprašuje: »Sem te zato ohranil pri življenju, da boš živel svojo mlačnost, ali pa misliš iz svojega življenja narediti nekaj več?« Pričel sem razmišljati, kako bi na ta klic odgovoril. Prav takrat je bilo v naši župniji srečanje s stalnim diakonom gospodom Gregorjem Pavličem. Ob pogovoru z njim sem začutil, da je to morda tudi moja pot. Z odločitvijo sem presenetil tako člane svoje družine kot domačega župnika Janeza, verjetno pa še marsikoga. Sledilo je štiriletno izobraževanje in priprava, na kateri sem doživljal vzpone in padce svoje vere, ki pa so me le utrdili.
Ker se zavedam svoje šibkosti, se zanašam na Gospoda in njegovo milost, zato sem si izbral geslo: Gospod je na moji poti, zato se ne bojim nikogar (Ps 118,6).
Ob koncu bi se rad najprej zahvalil svoji ženi, saj je velikodušno stopila z menoj na to pot, ki ne bo lahka. Druga zahvala gre mojim otrokom, ki so z razumevanjem sprejeli za današnji čas tako nenavadno odločitev svojega očeta. Globoko pa sem hvaležen tudi domačima duhovnikoma za vso nesebično pomoč na tej poti. Hvala vsem, ki molite za duhovne poklice.

Jože Iskra

Za izhodišče svoje predstavitve sem izbral kar svoje diakonsko geslo: “On mora rasti, jaz pa se manjšati” (Jn 3,30). To so besede Janeza Krstnika in izražajo njegovo razmerje do Jezusa. Krstnikova veličina je v tem, da je ostal ponižen in se ni prevzel, čeprav je v svojem času med judi užival veliko večji ugled kot Jezus. Janez Krstnik me navdihuje prav s svojo ponižnostjo. Taka drža tega svetnika, ki ga je imel Jezus za “največjega izmed rojenih iz žene”, se kaže na več mestih v evangelijih. Njegova izjava, da mora Jezus rasti, on pa se manjšati, je po mojem prepričanju ključnega pomena za mojo (prihodnjo) diakonsko službo, ali še bolje, služenje. Vsak trenutek se moram namreč zavedati, da sem le “nekoristen hlapec” in da s svojim ravnanjem in nehanjem nikakor ne smem biti ovira pri rasti duhovnega življenja v sebi in med ljudmi. V ta namen pa se moram “manjšati”, ali kot včasih pravimo, “umirati samemu sebi” in s tem odstopati prostor Kristusu. Kajti samo tam, kjer je na prvem mestu Kristus, Bog, uspeva pristno duhovno življenje, le tam se lahko razrašča Božje kraljestvo. Vanj, to je v Božje kraljestvo, je mogoče vstopiti le skozi “šivankino uho”, to se pravi, če se dovolj “pomanjšam”. Vstop vanj je zagotovljen le “najmanjšim”. Naj navedem še nekaj življenjepisnih podatkov o sebi. Od rojstva živim v Polju. Šolal sem se v domačem kraju in v Ljubljani. Sem učitelj slovenščine in nemščine na srednji šoli. Imam družino, z ženo imava dve hčeri, starši so še živi. V župniji sodelujem na več področjih dela in življenja. Med drugim mi je v lepem spominu ostalo trikraljevsko koledovanje, pri katerem sem pred leti nekajkrat sodeloval z vsem žarom – dokler mi je čas še dopuščal. Pred dobrimi štirimi leti mi je gospod župnik predlagal, da bi se začel pripravljati na stalni diakonat. Njegov predlog sem z veseljem sprejel in upam, da sem zdaj – po štiriletni pripravi – “zrel” za diakonsko posvečenje. Pomenljivo je, da je posvečenje prav na zahvalno nedeljo. Zato je primerno, da se ob tej priložnosti zahvalim Bogu, domačima duhovnikoma, domačim in sploh vsem, ki me podpirajo na moji duhovni poti.