Romanje v Romunijo

V zgodnjem jutru v četrtek, 27. aprila 2017, smo skupaj z našimi prijatelji avtobus napolnili do zadnjega prostega mesta. Naš prvi postanek je bil na Madžarskem, v Mariapoczu, ki je danes veliko božjepotno središče. V cerkvi sv. Mihela, ki jo zaznamujejo podobe pravoslavne in katoliške cerkve, hranijo čudežno »jokajočo« črno Marijo z Jezusom v naročju. Prepletenost obeh cerkva je bilo kasneje čutiti na skoraj vsakem našem koraku po Romuniji, prav tako tudi prisotnost madžarske katoliške manjšine v sicer pravoslavni državi.

Romunija je bogata z lesom, velika izvoznica sadja in zelenjave ter orehov. Delno je zaznamovana s težko industrijo: izdelovanjem lokomotiv, delov za letala, helikopterje in avtomobilsko industrijo. V vaseh se druga druge držijo hiše z bogatimi lesenimi ograjami in lesenimi portali. Na obcestnih svetilkah gnezdijo črno-bele ptice - štorklje. Ves čas so nas spremljala neskončna rumena polja oljne repice. Romunijo so zaznamovale različne zanimive zgodovinske osebnosti: sv. Štefan, vojvoda Bogdan, sv. Danijel Puščavnik, Roman I., kralj Karel I. in kraljica Maria Regina, Vlad Tepeš, Ceausescu, premier Enescu. To je le nekaj osebnosti, katerih življenje smo spoznavali skozi oči naše vodičke Alenke Žibert. Država nas je očarala in navdušila s čudovito besedo Biserica (izg. Biserika - cerkev). Presenetila nas je gradnja številnih novih cerkva in cest, čistoča in razvoj mest. Vsako mesto, ki smo ga obiskali, je bilo po svoje edinstveno in posebno, zato naj vam kar nanizam kraje, kot so si sledili.

V mestu Barsana v pokrajini Maramures stoji lesen samostan, obdan z različnimi manjšimi objekti. Ogledali smo si stolp in vrata, čudovito leseno cerkev, hišo s celicami in kapelo in lepo urejen muzej. Samostan Voronet v bizantinsko-gotskem slogu je na nas naredil poseben vtis. Tu je deloval Danijel Puščavnik, h kateremu se je v 15. stoletju po pomoč zatekel Štefan Veliki. Slednji je dal v zahvalo za zmago postaviti samostan, posvečen sv. Juriju. Na zunanjščini so v značilno modri barvi prikazani stara in nova zaveza, pravoslavni koledar in svetniki. Na zadnji strani, ki je izdelana kot odprta knjiga, pa je zelo lepo ohranjena in razložena poslednja sodba. Prijazna monahinja (prvoslavna redovnica) nas je popeljala tudi v notranjost. V samostanu je grob sv. Danijela.

Mesto Roman je znano kot minoritsko izobraževalno središče, z malim in velikim semeniščem. Doživeli smo prijeten sprejem frančiškana Stefana, ki nam je zaupal, da so njegovi sobratje v Romunijo prišli v 13. stoletju in delovali do leta 1948. Nato so bili prisiljeni v različna dela in razpustitev samostana. Ponovno odprtje so doživeli leta 1990. Družina zdaj šteje 280 članov, skoraj 100 jih je po svetu, eden od njih je v župniji Ljubljana sv. Peter.

Bukarešta je urejeno velemesto s slavolokom zmage. Zaradi številnih parkov, palač in širokih bulevarjev imenujejo mesto kar »Mali Pariz«. Šteje 2,5 milijona ljudi. Z lokalnim vodnikom Danom smo spoznavali mračno zgodovino ter življenje nekdanjih voditeljev in se ustavili ob impresivni stavbi parlamenta. To je stavba z 11 nadstropji nad in 10 nadstropji pod zemljo. Sprehodili smo se po starem mestnem jedru. Naslednji dan smo si v dežju ogledali bogat samostan Sinaia, posvečen Sveti Trojici. V zgodovini Romunije zaseda posebno mesto in je tudi pod Unescovo zaščito. Ogledali smo si tudi palačo Peles, kjer sta imela poletno rezidenco kralj Karl I. in kraljica Maria Regina. Palača je zgrajena v renesančnem slogu z odlično ohranjenimi grajskimi sobanami in številnimi originalnimi predmeti kraljevske družine. V Braslovu smo si ogledali največjo gotsko stavbo med Dunajem in Istambulom, baziliko, dolgo 89 m in visoko 34 m. To je tako imenovana »črna cerkev«, ki je bila prvotno imenovana Marijina cerkev. Leta 1689 je velik požar uničil notranjost in poškodoval stene in streho. Po prenovi je stavba dobila ime »črna cerkev«, predvsem zato, ker so zunanje stene in streha počrnele od ognja.

Bran je prijetno srednjeveško mesto, kjer nas je vrh hriba čakal grad legendarnega Vlada Tepeša, ki je bil kasnejši navdih irskemu pisatelju za neponovljiv lik grofa Drakule. Pred našimi očmi so oživele podobe tedanjega časa, skrivni prehodi, številni ozki hodniki in stopnišča, kamini …

Cluj Napoca je bilo zadnje romunsko mesto, kjer smo se ustavili. Sprehodili smo se mimo rojstne hiše Matija Korvina do pravoslavne cerkve Jezusove spremenitve. Delo patra Rupnika je zares izjemno in nas je povsem prevzelo. Spoznali smo nov svet, občudovali lepoto svetišč in hvalili roke umetnikov, ki so zgradile vse to. Nagovori, evangeliji in molitve pa so nam poživljali duha.

Zahvala Alenki za potrpežljivo vodenje in obema duhovnikoma, g. Janezu in g. Andreju, za bogate duhovne nagovore. Hvala vsem, da smo lahko v polnosti doživeli tako zanimivo in do nedavna nam povsem neznano deželo.

Natalija