Romanje v Rezijo

Na pot smo se odpravili v zgodnjem jutru. Kot se spodobi smo začeli z molitvijo ter priprošnjo sv. Krištofu za varno in srečno potovanje. Pot nas je vodila proti Gorenjski kjer smo med vožnjo lahko občudovali naše gore s Triglavom v ospredju, kako se kopajo v vzhajajočem soncu.

Prvi postanek je bil na skrajnem severozahodu ljubljanske kotline v Radovljici, kjer smo imeli tudi sveto mašo in nato kratek ogled cerkve, župnišča, samostana Šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja ter ožjega mestnega središča. Tu se je kot odličen vodič izkazal naš duhovni pomočnik Jože, ki je v Radovljici služboval kar nekaj let. Marsikoga je navdušila bogata zgodovina mesta ter njegove posebnosti. Spoznali smo koliko znanih Slovencev je povezano z Radovljico, kljub temu, da gre za manjše slovensko mesto. Prvo in verjetno najgloblje sporočilo romanja nam je pri sveti maši podal gospod Jože. Pri pridigi nam je povedal, da so v župnijski cerkvi sv. Petra shranjene relikvije sv. Krvi. Hkrati nam je položil na srce, naj nikoli ne pozabimo s kakšno ceno je Jezus odkupil naše življenje in naše grehe ter naj zato vedno delamo in opozarjamo na to, kako dragoceno je vsako človeško življenje.

Pot smo nadaljevali po Savski dolini do Rateč in naprej po Kanalski dolini, mimo Trbiža in sv. Višarij do doline Rezije, ki je bila osrednji cilj našega potovanja.Cela dolina je danes naravni park in zanimiva zaradi naravnih lepot alpskega sveta, še bolj pa zaradi svojih prebivalcev. Rezijani so najbolj zahodni del slovenskega narodnostnega telesa, vendar so zaradi naravnih značilnosti doline (zaprtost, težka prehodnost visokih hribov še zlasti v zimskem času…) razvili svojo govorico, običaje ter ohranili marsikatero etnično posebnost.

Ravanca

Seznanili smo se z različnimi zanimivostmi iz življenja Rezijanov v preteklosti ter danes. Ugotovili smo, da s pozornim poslušanjem celo razumemo njihovo posebno narečje, čeprav celo v dolini skoraj vsaka vas govori svojo različico.

Za poskušino: pet čantanarjuw trikratdwisti nu trinisti metrinuw na visokë jë isa lipa vasica ziz timi starimi hiši. Kaku bej da šče näšnji din na je taku. Solbica na jë narëd ta-na skalah anu në ta na grawi tej te drüge vasi. (573 metrov visoko je (stoji) naša lepa vasica s temi starimi hišami. Kako da je še današnji dan tako? Ker je zgrajena na skalah (skalnem pomolu) in ne na travi (na ravnini) kot druge vasice).

Solbica

Ne poznajo tudi nekaj nam tako samoumevnih izrazov npr: dober dan, dober tek , hvala ker še vedno uporabljajo izraze bogdej, bogžegnaj, boglonaj – seveda v njihovi izgovorjavi. Prav tako nimajo izraza za besedo Slovenec oziroma Slovenci, temveč smo »ta Bovški«. Spoznali smo življenje rezijanskih brusačev, ki se jih je še marsikateri udeleženec romanja spominjal iz svoje mladosti, kako so potovali od vasi do vasi, celo do daljne Romunije. 

Žal nismo imeli priložnosti za ogled njihovih posebnih plesov ter pesmi, saj so jim zaradi birokratskih ovir po več desetletjih delovanja zaprli »Rozajansko kulturno hišo« oziroma onemogočili, da tam sprejemajo obiskovalce in jih seznanjajo s svojim narodnostnim izročilom. Rezija zadnjih sto let doživlja usodo podobnih odmaknjenih predelov – izseljevanje ljudi, nerazvitost infrastrukture…, poleg tega pa podobno kot vsi zamejski Slovenci občutijo (tiho) nasprotovanje države. Morda je bilo zelo pomembno sporočilo tega ogleda ravno ta zavest o svojih prednikih, o svojih koreninah ter o zavedanju pripadnosti svojemu narodu. Rezijani še danes svoje kulturno izročilo skušajo ohranjati in predajati mladim rodovom kljub vsem naravnim, življenjskim in družbenim preprekam. To je še edino slovensko ozemlje, kjer ljudski plesi, pesmi ter zgodbe še živijo med ljudmi, ko praznujejo svoje praznike in niso omejeni le na folklorno nastopanje.

Iz Rezije smo se odpravili po obrobju Furlanske nižine do Pušje vasi oziroma po italijansko Venzone. Ogledali smo si mestno jedro s cerkvijo, obzidjem, kapelo z lepo ohranjenimi mumijami… Posebna zanimivost so bili izdelki iz sivke s katerimi se ukvarja veliko prebivalcev tega mesta in se njen vonj širi tudi po mestnih ulicah.

Naslednji postanek pa je bil v mestecu Humin oziroma po italijansko Gemona, kjer smo si po sprehodu skozi del mesta ogledali eno najlepših stolnic v Furlaniji, zgrajeno v 14. stoletju. Tako kot Pušja vas je bil tudi Humin med močnim potresom 1976 skoraj popolnoma porušen, prebivalci pa so se potrudili in obe mesti popolnoma identično obnovili. Še eno močno sporočilo, kako se da ohraniti dragoceno zapuščino prednikov in hkrati upoštevati zahteve današnjega življenja.

Iz Humina smo se vrnili proti Sloveniji, kjer smo se ustavili še na poznem kosilu ter se polni vtisov in dobrega razpoloženja vrnili proti domu. Na avtobusu smo romanje zaključili z zahvalno molitvijo za lep in polno doživet dan.
Hvala gospodu župniku Janezu ter duhovnemu pomočniku gospodu Jožetu za dobro organizirano in prijetno romanje.