Romanje v Črno Goro in Albanijo

V jutru sobote 23. aprila 2016, se je začelo romanje z našimi prijatelji z Brda. Spoznavali smo življenje in delovanje svetega Leopolda Mandiča in blažene matere Terezije, o kateri smo si ogledali tudi film. V cerkvi sv. Vlahe ali po naše sv. Blaža, zavetnika mesta Dubrovnika, smo imeli sveto mašo in prejeli tudi Blažev blagoslov. Njegov kip najdemo na mestnem obzidju, na vhodu v mesto, v pristanišču, na pročeljih zgradb, trdnjavah. Morsko mesto, ki je bilo razvito v pomembno trgovsko silo in središče mestne državice, Dubrovniške republike, je obstajala do leta 1808. Dubrovnik je veljal za mesto poštenih trgovcev, zato nekdanjo mersko enoto en lakt, najdemo kot stopnico na mestnem spomeniku. Posloviti smo se morali od starega mestnega obzidja, glavne sprehajalne ulice - Straduna, mestnega stolpa z uro, zanimivih zgodb iz zgodovine, ustanovitelja igre Maria Deliča, Dubrovniških trubadurjev in naše simpatične gostiteljice Ljubljančanke Romane, ki živi in dela v Dubrovniku in nam je s svojimi očmi pokazala najlepše kotičke mesta.

Črna gora je gorata država. Naša vodička Alenka nam je neutrudno razlagala o krajih te dežele, Durmitor, Bjelašnica, Prevlaka, Podgorica, ki je glavno mesto, Herceg Novi, v tem kraju se je rodil in preživljal mladost Leopold Mandič. Kotor je znamenito črnogorsko srednjeveško, obmorsko mesto v zalivu Boke Kotroske. Mašo smo imeli v cerkvi blažene Ozane Kotorske, kjer je tudi njeno neiztrohnjeno telo. Ta drobna dominikanska redovnica se je odločila, da bo živela zazidano življenje in molila. V času turških vpadov je bilo mesto obvarovano hudega. Njene molitve so bile uslišane, zato se še danes številni zatekajo k njej. Po ozki gorski cesti, kjer so se nam odpirali čudoviti panoramski pogledi na zaliv Boke Kotorske, na veliki M, ki je bil narejen v znak ljubezni do Kneginje Milene, nas je pot preko Njegoša vodila na Lovčen. Do zadnjega počivališča –mavzoleja, v katerem je vladar in pesnik Petar II. Petrović Njegoš, smo se povzpeli po 461 stopnicah, na 1749 m nadmorske višine. Žal nam je dober razgled rahlo pokvarila megla, ampak dobre volje si kljub temu nismo pustili motiti. Zares kratek postanek je bil na Cetinju, pri samostanu »cetinski manastir«, saj smo bili za ogled muzeja z bogato zbirko knjig in rokopisov, žal prepozni. Bila pa je tudi cvetna nedelja. Na ogled Budve smo se odpravili pozno zvečer. Ulice so bile razsvetljene in prazne, mi pa smo uživali ob šumenju morja, ki se nam je zdelo toplo, in pripovedovanju gospe Hermine, ki nas je vodila.

Našo pot proti Albaniji smo nadaljevali mimo Virpazarja, ki mu pravijo tudi črnogorske Benetke in leži ob Skadarskem jezeru. Tu domujejo pelikani in številne druge ptice, bogat je tudi z raznovrstnim rastlinjem. Skadarsko jezero je največje jezero na Balkanskem polotoku in se nahaja na meji med Albanijo in Črno goro. Dve tretjini jezerske površine pripada Črnogorcem z večjim mestom Virpazarjem, ena tretjina površine jezera pa Albancem z mestom Skadar, po katerem nosi jezero tudi ime. Na jezeru je tudi 50 otokov.

V Skadru smo imeli v baziliki, ki bila za čas nekdanjega voditelja Enverja Hoxhe, telovadnica, sveto mašo. Albanija je za čas tega voditelja postala prava ateistična država na svetu. Rozafa nekdanja mogočna trdnjava, nam je ponudila čudovit razgled daleč okrog. V Kruji, kjer so ozke kamnite ulice, s simpatičnimi trgovinicami in prijaznimi ljudmi, smo si ogledali muzej in se pobliže spoznali z zgodovino velikega vojskovodje in voditelja Skenderbega. Njegovo življenje in delo nam je s pravim pristnim navdušenjem opisoval kar direktor muzeja. Tako zelo nas je očaral, da smo pozabil na uro, da smo lačni in da nas je predhodno pošteno zmočil dež.

Tirana je že na prvi pogled mesto z domišljenim arhitekturnim znanjem, s prepletom modernega in starega. Tlakovani bulevar Ivane Orleanske, štiripasovna vpadnica, vladna palača, opera, muzej, mošeja Et Hem Bey, v katero smo vstopili , kip matere Terezije pred moderno katedralo sv. Pavla - kjer je bila tudi naša maša, so pustili svoj pečat. 

V Draču, velikem urejenem, pristaniškem mestu z romantičnim obzidjem in lepo ohranjenim anfiteatrom, sta se v daljavi združila morje in nebo, po licih pa nas je končno pobožalo sonce. 

Albanija – dežela orlov, dežela nasprotij in ponosnih, prijaznih ljudi. Na eni strani kamnita polja na drugi cvetoč krompir, država ljubiteljev mercedesov (model : kar si zaželi srce) in barvitih smartov, odličnih avtocest ali pa skoraj kolovozna pot (no, malenkost bolje), kjer ob modernih zgradbah v trgovinsko industrijskem središču, travo »kosijo« krave in ovce, kjer te vprašajo , od kod prihajaš in kako se v tvojem jeziku reče: dobrodošli. Albanija se spreminja, tako so trdili tisti med nami, ki so tam že bili. In nenazadnje Albanija , dežela matere z največjim srcem – Terezije.

Na poti nazaj smo se ustavili še v Sinju. V baziliki se nahaja podoba Sinjske Gospe. Nagovoril nas je prijazen pater, ki je o njihovi Mariji govoril zanosom, ki se ga ne da opisati. Njena mila podoba, čudeži in hvaležnost ljudi, se je dotaknila tudi naših src. K tej Materi od milosti, so molili v času vpadov Turkov , v Sinjski trdnjavi pred skoraj 300 leti. V zahvalo za rešitev so ji vojaki naredili krono iz zlatih cekinov . K njej še danes prinašajo zlato in druge dragocenosti v zahvalo, zato bo v čast Marije v naslednjem letu, ko slavijo 300 letnico rešitve mesta, na oltarju še krona iz teh darov.

Na koncu naj velja zahvala vsem vam, ki ste sooblikovali našo pot, vodički Alenki, ki nam vedno širi obzorja, gospodu župniku Andreju Svetetu, ki nas usmerja s potrpežljivo božjo besedo in gospodu župniku Janezu Bernotu, ki zbira našo romarsko družino in jo skrbno vodi po zares zanimivih romarskih poteh.