Romanje na Poljsko

Navdušeni romarji v Fatimo leta 2009 smo ob zaključku romanja izrazili željo, da bi naslednje leto poromali na Poljsko, in to v Čenstohovo. Želja se nam je uresničila. Agencija GAIA-plus je s sodelovanjem naših prizadevnih župnikov g. Janeza Bernota in g. Mitja Šterna organizirala romanje v Krakov in Čenstohovo pod vodstvom vodičke gospe Judite Gorjup. Romarji župnije Ljubljana-Polje in Zlato Polje iz Kranja smo se na pot odpravili 20. 4. 2010. Ob 6. uri zjutraj sta prijazna šoferja in vodička Ditka na stežaj odprla vrata avtobusa. Zlatopoljski romarji so nas veseli pozdravili.

Vožnjo smo začeli z jutranjo molitvijo in lepimi mislimi naših vodičev. Pot nas je vodila prek Maribora, Gradca, Dunaja, Brna do znanega češkega mesta Olomouc. To je staro univerzitetno središče Moravske. V mestu je veliko znamenitosti s številnimi cerkvami in vodnjaki. Ogledali smo si cerkve sv. Mavricija, sv. Mihaela, Marije Snežne, katedralo sv. Venčeslava, v kapeli sv. Ane pa smo imeli sv. mašo. V eni izmed kapel je bila odprta žalna knjiga za pokojnega kardinala Tomaša Špidlika, ki je umrl v Rimu. Ogledali smo si grob mučenca za vero Janeza Sarkanderja, ki ga je nekdanji papež Janez Pavel II. leta 1997 razglasil za blaženega. Videli smo tudi znameniti trideset metrov visoki stolp pred mestno hišo, na katerem je upodobljena sv. Trojica. V torek, 27. aprila, drugi dan romanja, smo se podali v Wadowice, rojstni kraj papeža Janeza Pavla II. Ogledali smo si njegovo rojstno hišo, ki je spremenjena v muzej.

Tik ob rojstni hiši je bazilika in v kapeli patra Pia smo darovali sv. mašo. Pred cerkvijo stoji mogočen kip Janeza Pavla II. Pred nami je bilo 60 km vožnje, ki ji je sledil ogled Auschwitza. Stavbe iz rdeče opeke, ki so nekdaj služile poljski vojski, so bile med drugo svetovno vojno taborišče smrti. Nad vhodom v taborišče je izpisano geslo »Delo osvobaja človeka«. Kakšna prevara. V tem taborišču so se srečevali ljudje Evrope le za kratek čas. Tisti, ki so bili sposobni za delo, so preživeli v taborišču, vse dokler jim je zdravje služilo. Jude, slabotne in bolne, noseče matere in otroke pa so takoj ob prihodu odpeljali v plinske celice. To je tudi razlog, zakaj ne poznamo točnega števila vseh žrtev v tej tovarni smrti. Tu so ljudi razgalili, jim vzeli dostojanstvo. Poljska vodička nas je popeljala do mesta, kjer se je zgodil čudež ljubezni, ko je sedaj že blaženi Maksimiljan Kolbe daroval svoje življenje namesto družinskega očeta Franciszka Gajowniczka.

Gajowniczek je ministriral papežu Janezu Pavlu II. ob razglasitvi Kolbeja za blaženega. Pri obeležju tega dogodka smo zmolili očenaš in žalostni zapustili to dvorišče. Po ogledu taborišča smo nadaljevali pot proti Krakovu, kjer smo prenočili. Krakov, nekdanja prestolnica Poljske, je bogato zgodovinsko mesto s čudovito arhitekturo, križišče trgovskih poti, kraj, kjer so se menjavali kralji in so jih tudi pokopavali v mogočni katedrali kraljev. Tu sedaj počiva tudi sedanji predsednik Lech Kaczynski s soprogo Heleno. Poljski narod je v zgodovini veliko pretrpel. Dvakrat je bila Poljska izbrisana z zemljevida Evrope. Za mnoge sosednje države je bila zelo zanimiva: predvsem za Nemčijo in Rusijo v novejši zgodovini. Pred kratkim se je zgodila tudi huda letalska nesreča nad Katinom. Tako je Katin že drugič postal mesto tragedije. Pridružila se nam je poljska vodička in razkazala nekaj pomembnih točk v Krakovu: vzpetino Wawel z gradom nad reko Vislo, zmajevo votlino in muzej ob stolnici, ki ga je leta 1978 ustanovil Karl Wojtyla, takrat še krakovski nadškof. V stolnici smo se povzpeli v zvonik in se dotaknili najtežjega zvona v Evropi, ki ima kar enajst ton. Veliko nam je povedala o Karlu Wojtyli kot škofu in kardinalu. Iz njene razlage smo si lahko ustvarili sliko poljskega človeka, vernega in ponosnega na svojo zgodovino. Mašo smo imeli v frančiškanski cerkvi tik ob samostanu, kjer je papež Janez Pavel II. prenočil ob obisku Krakova. Popoldne smo šli v Wieliczko.

Zanimiv je bil ogled rudnika soli, ki se omenja že v 11. stoletju. V globini 57 do 342 m pod zemljo so jezera ter več različno velikih dvoran z znamenitimi ročno izdelanimi figurami iz soli. Naslednje, četrtkovo jutro, smo se odpeljali proti Lagiewniku, kjer je živela s. Favstina Kowalska v redovni skupnosti sester Božje Matere usmiljenja. Umrla je 5. oktobra 1938. Njeni posmrtni ostanki počivajo v kapeli, kjer se časti podoba Božjega usmiljenja. Ta kapela je novo svetišče, ki ga je leta 2002 posvetil papež Janez Pavel II. Po s. Favstini je Bog sporočil grešnemu človeku, kako naj se približa Bogu in kako naj prosi, da bo prejel milost božjega usmiljenja. Sveti oče jo je prištel med blažene 18. 4. 1993, med svetnike pa 30. 4. 2000. To je bila nedelja po veliki noči; od tedaj naprej se prva nedelja po veliki noči imenuje nedelja Božjega usmiljenja. Mi smo počastili njeno relikvijo v posebni kapeli. Pred kapelo vihrajo zastave mnogih držav in napis »Jezus, vate zaupam« tudi v slovenščini. To dopoldne so se naše romarske duše naužile veliko lepega.

Poživila ga je še skupina poljskih prvoobhajancev, ki se je pripravljala na prejem zakramenta sv. obhajila. Iz stolpa so nam pokazali kamnolom v daljavi, kjer je papež delal med vojno, ter kraj Nova Huta, kjer so za časa komunizma postavili križ. Sedaj je na tem mestu že zgrajena cerkev. Popoldne smo se odpeljali proti Jasni gori, naši zadnji točki romanja: Čenstohovi. Gre za duhovno središče Poljske. Čudovit kraj z veličastno skupino stavb. Slovi po čudežni ikoni »Črna Marija«, ki jo hranijo v kapeli Čudežnega obraza v samostanu Jasna gora. Na leseni opažni plošči iz cipresinega lesa v velikosti 122 cm x 82 cm je naslikana Črna Marija z dojenčkom Jezusom. Domnevajo, da naj bi slika nastala med 6. in 14. stoletjem.

Pri Marijinem oltarju v katedrali smo imeli sv. mašo skupaj z romarji iz Hrvaške. Vodička s. Tereza nas je popeljala skozi prostore, ki orisujejo zgodovino, in v zakladnico. Brez števila je darov zahvale ljudi, ker so se uresničile njihove prošnje. Okrog tega velikega kompleksa je postavljen mogočni križev pot, ob katerem smo opravili molitev križevega pota. Naslednji dan zjutraj smo imeli še zadnjo sv. mašo v kapeli roženvenske Matere Božje. Vse lepo hitro mine, težko smo zapustili Poljsko. Sedaj doma obujamo spomine, ki jih je veliko.

Ob tej priliki bi se v imenu vseh romarjev rada zahvalila g. Janezu Bernotu in g. Mitju Štirnu za duhovno vodstvo in za lepo opravljene sv. maše. Zahvala velja tudi gospe. Juditi Gorjup za dobro organizacijo potovanja in obema šoferjema za varno vožnjo. Hvala tudi Bogu za te lepe trenutke duhovne hrane.