Duhovna oskrba v Psihiatrični kliniki Ljubljana

Šele ko človek zboli, se zave vrednosti zdravja in ga začne ceniti. Bolezen in trpljenje sta bila vedno med najhujšimi tegobami, ki spremljajo človeško življenje. V bolezni človek izkuša svojo nemoč, svoje meje in svojo končnost. Pogosto nas zato bolezen privede v tesnobnost, v zaprtost vase, včasih celo v obup … More pa tudi napraviti človeka zrelejšega, mu pomagati, da spozna v svojem življenju to, kar je bistveno.

Kristusovo sočutje s tistimi, ki trpijo, gre tako daleč, da se poistoveti z njimi: »Bolan sem bil in ste me obiskali« (Mt 25,36). Jezus od bolnikov ni zahteval drugega kot vero, »kajti iz njega je izhajala moč in je vse ozdravljala« (Lk 6,19). Tako se nas Jezus v zakramentih še naprej »dotika«, da bi nas ozdravil. Svoji Cerkvi pa naroča, naj ozdravlja bolnike in jih krepča z zakramenti.

Na kratko vam želimo predstaviti duhovno oskrbo v Psihiatrični kliniki Ljubljana in vam približati kapelo Božjega usmiljenja, ki je v kletnih prostorih Enote za gerontopsihiatrijo Psihiatrične klinike Ljubljana.

Na vse, tako na paciente kot na bolniško osebje, ki vas spremlja in vam pomaga, kličemo Božji blagoslov in Marijino varstvo.

Duhovna oskrba

Kako stopiti v stik z duhovnikom?
V Psihiatrični kliniki Ljubljana in drugih bolnišnicah lahko bolniki svobodno izražate svojo vero ne glede na to, kateri veroizpovedi pripadate. Na voljo vam je kapela Božjega usmiljenja.

Za obisk duhovnika, pogovor, obhajilo, spoved ali bolniško maziljenje se v vašem imenu lahko dogovorijo vaši svojci in prijatelji, lahko prosite medicinsko sestro ali pa sami pokličete po telefonu. Verski časopisi v kapeli so darilo uredništev in jih dobite brezplačno v kapeli.

Kdaj je sveta maša?
Sveta maša v kapeli Božjega usmiljenja poteka vsako sredo v mesecu ob 16h.

Spoved ali pogovor
Možnost za spoved in pogovor je vsako 1. in 3. sredo v mesecu od 15h do 16h v večnamenskem prostoru poleg kapele.

Kapela božjega usmiljenja

Kadarkoli sedem v posvečen prostor, želim, da me ta umiri in da se tam lahko zaupam tišini presežnega. K temu me poleg navzočnosti Najsvetejšega nagovarjata svetloba in oprema prostora. To je bil tudi moj namen ob slikanju podob v kapeli psihiatrične klinike.

V sredini oltarne stene je korpus, ki že s svojo posebno obliko T ponazarja podobo križanega Jezusa. Ta podoba v nas prebudi razmislek o tem, da je bil Jezus človeku najbližje takrat, ko se mu je približal v trpljenju. V svoji ljubezni do ljudi je šel do konca. In tudi na križu je bil usmiljen. Iz njegove prebodene strani teče studenec usmiljenja. V Kristusovem trpljenju lahko vsak verujoči najde smisel svojega trpljenja. Rdeče barve, ki prevladujejo na tem korpusu, simbolizirajo Gospodovo trpljenje, njegovo zapuščenost in človeško izčrpanost, ki pa s poudarki zlata kaže, kako dragocena je njegova daritev. A kljub temu Kristusova podoba na križu ni nečloveško spačena v bolečini, ampak dostojanstvena in umirjena.

Na levi strani je upodobljen sveti Jožef, zavetnik in varuh družine. Jožef je podoba dobrega človeškega očeta, ki bedi nad največjim zakladom, svojo družico in otrokom. Že z njegovega obraza sije spokojnost in mir, ki naj napolnita ta prostor v kraju preizkušnje, kar bolnišnica gotovo je.

Nasproti svetemu Jožefu je upodobljena Marija z Jezusom, ki na simboličen način zaključuje podobo svete družine. Ker je v tej kapeli že stal Marijin kip, se nam je zdelo najbolj naravno, da njeno navzočnost ohranimo. Marija je priprošnjica, tista, h kateri vedno lahko poromamo in ji izročimo svoje skrbi, težo vsakdanjika, bolezen. Ona najbolj razume človeško stisko, saj je njeno srce „presunil meč“ bolečine.

Na desni strani kapele sta ob strani upodobljena še dva svetnika, ki sta tako ali drugače povezana z zdravjem. Najprej je tu podoba evangelista Luka, ki je bil po izročilu zdravnik. V svojem evangeliju se veliko ukvarja z opisovanjem čudežev ozdravitve, ki jih je Jezus opravljal. Sveti Luka ima podobo moškega z Vzhoda, kar lahko simbolizira, da pred boleznijo ni nihče varen. Po drugi strani pa je naš bližnji, ki nas zdravi, lahko Samarijan, slabo cenjen in v družbi odrinjen, vendar v srcu plemenit.

Poleg njega pa je upodobljena mati Terezija. Ta, po podobi mala, redovnica je bila v dejanju velikanka. V vsakem človeku, še tako zavrženem in ubogem, je hotela videti Jezusa. Zato je v Indiji ustanovila redovno skupnost, ki se posveča najbolj ubogim in se je v nekaj letih razširila po vsem svetu. Redovnice s smetišč pobirajo najbolj zavržene, umirajoče in jim v ljubezni strežejo. Njena podoba pa ima še en pomen. Opominja nas, da take svetle podobe človekoljubja in dobrote živijo tudi danes in tukaj.

Na levi strani kapele pa so poslikana tri okna, ki prostor bolniške kapele oblivajo z barvami svetlobe. Na njih so upodobljeni evharistični simboli kruha in vina, žita in grozdja. Opominjajo nas, da se v tem prostoru lomi kruh najsvetejše daritve. In prav to loči prostor kapele od kakega drugega prostora. Ne gre več zgolj za dejanje v času, ampak prerašča v večnost.

Jože Bartolj