Orgle

Na poljskem koru kraljuje »kraljica glasbil«, opus 45, Škofijske orglarske delavnice iz Hoč pri Mariboru. Nove orgle je med slovesnim somaševanjem 10. oktobra 1998 blagoslovil takratni stiški opat dr. Anton Nadrah. Orgle imajo 3 manuale, pedal in 36 pojočih registrov. Poleg nepogrešljivih principalov in flavt so v orglah bogato zastopani tudi godalni registri in jezičniki. Principalni registri so kovinski iz kositra, flavtni pa večinoma leseni. Skupno 2507 različnih piščali z obsežno barvno paleto in možnostjo različnih kombinacij organistom omogoča tako zvočno bogato spremljavo bogoslužja kot tudi izvedbo samostojnih koncertov.

Kratek zgodovinski pregled

Orgle so bile že v stari cerkvi, ki je bila močno poškodovana ob ljubljanskem potresu 1895. Po obnovi in razširitvi stare cerkve v današnjo, so jih uporabljali dokler niso vojaki poleg bronastih zvonov zaradi potrebe po surovinah za izdelavo orožja med prvo svetovno vojno pobrali tudi kovinskih piščali. Organist Fran Učakar je poleti 1913 o teh orglah zapisal, da imajo dva manuala (ročna klaviatura pri orglah) in 24 registrov, vendar je en manual neuporaben. Orgle naj ne bi bile vredne popravila, njihovo starost pa ocenil: »Dosti do 100 let jim ne manjka.« Da je organist Učakar starost orgel dobro ocenil potrjujejo pred kratkim odkriti oglasi kranjskega izdelovalca orgel Johanna Gottfrieda Kunatha v prilogi časnika Laibacher Zeitung -  Intelligenzblatt*. Kunath v letih 1830/1831 večkrat oglaša, da so zaradi povečanja župnijske cerkve v kraju Devica Marija v Polju pri Ljubljani naprodaj obstoječe, pred kratkim izdelane cerkvene orgle z 12 registri. Iz podobnega oglasa leta 1833 izvemo, da so med njegovimi najnovejšimi deli orgle v ljubljanski stolnici (1830) in pri Devici Mariji v Polju. To pomeni, da je nove orgle za povečano cerkev okoli 1830 izdelal Kunath, ki je tudi prodajal stare orgle.

Župnik Janez Müller, ki je vodil poljsko župnijo od leta 1908 do svoje smrti leta 1937, si je zelo prizadeval, da bi cerkev dobila nove orgle. To se zaradi številnih drugih projektov (zidal je Prosvetni dom, cerkvi dozidal stranske kapele, postavil kaplanijo, nabavili so železne zvonove…) ni uresničilo.

Po drugi svetovni vojni so na kor prenesli orgle, ki jih je leta 1935 za kapelo zavetišča sv. Jožefa na Vidovdanski cesti izdelal orglarski mojster Franc Jenko iz Šentvida pri Ljubljani. Zavetišče je bilo leta 1948 nacionalizirano, kapela in orgle pa sta novim gospodarjem postali odveč. V Polju so te orgle dobro služile skoraj petdeset let, sedaj pa obnovljene lepšajo bogoslužje v župnijski cerkvi v Senožečah na primorskem.

Ob pripravah na praznovanje 100-letnice posvetitve obnovljene župnijske cerkve in ob opozorilih organistov, da orgle, ki so bile izdelane za kapelo niso primerne za tako veliko cerkev je Župnijski pastoralni svet sklenil, da se ob prenovi zunanjščine in notranjščine cerkve naročijo tudi nove orgle in se tako uresničijo predvojna prizadevanja poljskih župljanov. Gospodarska komisija je zbirala ponudbe in jih dala v oceno škofiji. Odločeno je bilo, da bo nove orgle izdelala Škofijska orglarska delavnica iz Hoč pri Mariboru. Pogodba je bila podpisana 16. aprila 1997. Pred postavitvijo novih orgel je bilo potrebno znižati in povečati pevski kor. Načrte za preureditev kora in korne ograje je pripravil arhitekt Peter Kregar, ki je pred tem že oblikoval oltar, ambon in ves prezbiterij. Julija 1998 so iz Hoč pripeljali orgelske omare in piščali, ki so jih nato sestavljali in uglaševali do oktobra, ko so orgle ob blagoslovitvi prvič mogočno zadonele v naši cerkvi. Pevci so ob spremljavi organista Toneta Potočnika zapeli pesem duhovnika in skladatelja Matije Tomca: Zapojmo, bratje, oj, zapojmo! Sedanje orgle, ki pomenijo uresničitev skoraj stoletne želje poljskih župljanov so tako zagotovo že četrte orgle v poljski cerkvi.

______________________

* Priloga časnika Laibacher Zeitung s primarno uradno obveščevalno funkcijo. Bralcem v glavnem posreduje naznanila, objave, oglase…